Vroče. Sončno. Vlažno. Končno! Pravo poletje! Nasmejani in prijazni ljudje. Bula tu, bula tam. Ob vprašanju Kako si? v primerjavi z Avstralijo tu vedno dobim iskren odgovor, ki odraža njihovo veselje do življenja. »Čudovito! Še en lep dan je pred nami!«
200 fidžijskih dolarjev, kar je približno 80 evrov, je povprečna tedenska plača. Nikakor dovolj za normalno življenje. Dve službi ima. Poleg dopoldanskega dela v tovarni se vsaj štirikrat na teden pridruži skupini plesalcev, ki turistom naslikajo tradicionalne plese otokov Tihega oceana. Vilija in Tonija sem spoznala v mestu Nadi, kjer začenjam svoje popotovanje po Fidžiju. Najemata eno od sob v hiši, kjer me gostita Paul in Diane.
Diane se je pred 18 leti iz Škotske priselila na Fidži. Paula je spoznala v Angliji, ko je tam služil vojsko. Super čisto hišo odpirata couchsurferjem, saj tudi sama potujeta in se zavedata, da je potovanje lahko draga stvar in da mora prinesti mnogo več kot samo poležavanje v resortu.
Če so ljudje na teh otokih vsaj pol toliko prijazni, dostopni in odprti
kot Fidžijci, z veseljem obiščem vse.
Vili je star 25 let, Toni tri leta več. Priselila sta se z otoka Rotuma, kamor pelje trajekt enkrat na teden. Potovanje traja štiri dni, lahko pa tja priletiš v uri in pol. Tudi let je samo en na teden. Ja, ta otok je še vedno del Fidžija, čeprav je od glavnega otoka oddaljen 600 kilometrov.
“Priselila sta se z otoka Rotuma.”
“Že prvo noč sta me s seboj vzela na nastop na plaži.”
Že prvo noč sta me s seboj vzela na nastop na plaži. Toni se je šele pred kratkim priselil v Nadi, zato se še uči koreografijo in še ne more nastopati. Častim mu pivo, medtem ko uživava ob gledanju preostalih plesalcev. Med predstavo mi Toni pojasnjuje, da ne plešejo samo fidžijskih tradicionalnih plesov, ampak je vsaka skladba tradicionalni ples enega od otokov v Tihem oceanu. Na ta način se tudi sami spoznavajo s kulturo okoliških otokov, s katerimi si delijo iste prednike.
``Rajske plaže so redkost.``
“Pogreša življenje, ki ga je imel. A se noče vrniti.”
Polinezijci naj bi bili ena največjih etničnih skupin. Živijo na otokih v Tihem oceanu in predstavljajo katoliški del prebivalcev na otočjih Havaji, Tahiti, Salomonovi otoki, Papua Nova Gvineja, Tonga, Tuvalu, Samoa, Cookovo otočje, Nova Zelandija, Francoska Polinezija, Nova Kaledonija, Vanuatu in še mnogih drugih manjših otočjih v okolici in Mikroneziji. Če so ljudje na teh otokih vsaj pol toliko prijazni, dostopni in odprti kot Fidžijci, z veseljem obiščem vse.
“Na poti domov mi Toni zaupa svoje sanje.”
Na poti domov mi Toni zaupa svoje sanje. Rad bi delal v Avstraliji in nekoč odpotoval na Havaje. To, kar je meni v zadnjem letu uspelo uresničiti. Živela sem njegove sanje. Niso neuresničljive. Obljubim mu, da mu bom pomagala, kolikor bom le lahko. Njegov domač otok Rotuma je otok vulkanskega nastanka, na katerem živi posebna etnična skupina rotumanov. 1.500 jih je. Gre za samooskrbni otok, na katerem se preživljajo z ribolovom in kmetijstvom. Tonijeva mati kvačka preproge, ki jih nato z ladjo pošlje v večja mesta, kjer jih prodajajo na tržnici.
Po treh mesecih življenja v mestu si Toni želi domov. Pogreša življenje, ki ga je imel. A se noče vrniti. Z otoka se je namreč umaknil, da bi lažje prebolel razpadlo zvezo, ko ga je nekdanje dekle prevaralo in mu skupaj z zvezo odpeljalo tudi dveletno hčerko. Težko mu je bilo doma, tu mu je še težje, a ima vsaj službo in nekaj novega, nepoznanega. Fidžijskega jezika ne razume, rotumščina in angleščina sta uradna jezika njegovega domačega otoka. Rotumani pa so od osamosvojitve Fidžija opredeljeni kot manjšina. Otok, ki je od zdaj zagotovo na mojem prioritetnem seznamu destinacij, ki jih želim obiskati.
