Nekako čutim obtožbe, ki bodo prihajale. Naj. To potovanje sredi Tihega oceana je bilo načrtovano pred meseci, ko covid še ni privekal na svet. No, ja, verjetno je, a se je še skrival pred mediji. Takrat sem načrtovala mirno, ležerno, raziskovalno pot proti domu. Čez otoke in otočja, ki jih sicer nikoli v življenju ne bi obiskala. Z vsakim letom pa se zadeve vedno bolj in bolj komplicirajo.

Sem sredi Tihega oceana. Na Salomonovih otokih. Rajski otoki, kjer so cene astronomske. Letalska karta s Fidžija na Salomonove otoke je bila poceni. A gibanje po otokih nima smisla. Tristo evrov samo za prevoz na enega od manjših otokov, kjer so lepše plaže in več narave. Odpade. Tam me namreč čakajo resorti z nočitvami od 100 evrov navzgor. Glede na stanje v svetu bom morda denar še krvavo potrebovala. Prihraniti moram povsod, kjer se da.

Še včeraj, ob prihodu v Honiaro, prestolnico otočja, sem upala na kakšen dan potapljanja. Na dnu oceana, ne pretirano globoko, je ogromno razbitin iz druge svetovne vojne. Bombnih letal, podmornic, ladij in celo tanki, ki so padli z ladij. Najprej ga lomi vreme. Preveč dežja za dobro vidljivost. Vsaj dva dneva morata miniti brez dežja, da se lahko spustimo približno 15 metrov pod morsko gladino.

Druga skrb je, da obstaja menda celo možnost, da naj bi se virus prenašal s telesnimi tekočinami. Kar pomeni, da se v državah, kjer kanalizacija in vodovod nista ustrezno speljana, lahko zgodi še večji in hitrejši izbruh. In ker v Honiari vsi odtoki vodijo v reke in reke seveda v ocean, se potapljanje v bližini mesta ne zdi ravno najmodrejša odločitev.