Kam pa zdaj? In kdaj?
Zdi se, kot da sem se po 15 mesecih prebudila iz sanj in vstopila v resničnost. Resničnost preteklosti. Kjer se je sneg stalil in se narava prebuja. Kjer se ni nič spremenilo in kjer je moj dom.
Zeleni grički, ki sem jih opazovala po poti. Tisti, ki so me kratkočasili med prestopanjem na vlaku. Pot z dunajskega letališča do meje je bila napornejša od poletov s Pacifika proti Evropi. Adrenalin, ki me je napajal na Salomonovih otokih, preden sem zapustila svoj začasni dom, je zdaj zamenjala spokojnost doma.
“Kjer se je sneg stalil in se narava prebuja.”
“Kaj pa zdaj? Ne vem. Potrebujem čas.”
Kaj pa zdaj? Ne vem. Potrebujem čas. Čas, da se znova najdem v svetu, ki ga ne poznam več. Oziroma ga, pa se ne želim vrniti vanj. Ne želim nazaj istih rutin, ki sem jih imela, preden sem odšla na pot. Ne želim »copy-paste« preteklosti. Rada bi ohranila tisto, kar me je polnilo teh 15 mesecev in me oblikovalo v to Anjo, ki sem postala.
Pogrešam neznano. To je tisto, kar mi daje moč.
Energijo. Zagon. Svobodo ustvarjanja in odločanja. Negotovost.
Nič ni narobe z realnostjo, ki me je pričakala, prav nič. Samo ne želim, da postane moja realnost. Srečnejša in bolj zadovoljna sem v načinu življenja, kakršnega sem imela, ko sem potovala naokoli. Tega ni več. Tega ne bo. Zato moram najti približek. Ne bom ga iskala, da se popravim. Trudila pa se bom, da najdem zdaj tu svojo srečo. Pripadnost. In predvsem notranji mir, ki sem ga vzpostavila na drugi strani meje.
“Življenje je skupek sledečih si naravnih in spontanih sprememb.”
Življenje je skupek sledečih si naravnih in spontanih sprememb. Ne bom se jim upirala. Kot sem morala z danes na jutri – že ničkolikokrat v zadnjem letu in pol – spremeniti načrte, tako jih bom še tokrat. Če se upiraš spremembam, ki ti jih prinaša življenje, na pot kličeš samo še večjo možnost nezadovoljstva, razočaranja in žalosti. Pustimo realnosti biti realna. Sprejmimo novosti, spremembe in jih uporabimo sebi v prid. Moje prilagajanje v poznanem svetu bo zagotovo lažje kot prilagajanje v neznanem svetu, v katerem sem se znašla februarja lani. Tu imam družino, ki mi je ves čas stala ob strani. Prijatelje, ki so se razveselili ob moji naznanitvi, da se vračam domov.
Obkroža nas narava, ki daje svobodo dihanja in gibanja. Spodbuja utripe kreativnosti in ustvarjanja. Naj življenje samo in svobodno vodi tja, kamor želi samo. Kot si sama želim biti in ostati svobodna, tako je prav, da to pustim tudi svojemu življenju. Skozi vzpone in padce, sončne in trnove poti me vodi z namenom.
“Pogrešam neznano. To je tisto, kar mi daje moč.”
“... kar me je iz dneva v dan tiščalo iz cone udobja in me delalo močnejšo.”
Povsem spontani so dnevi z družino. Mirni. Nezahtevni. Prijetni. Domači. Sprehodi. Kartanje. Kuhanje. Jem vse, kar sem na poti pogrešala. Mami pridno kupuje, ker sama ne smem – tedenska karantena –vse, kar ve, da sem pogrešala. Slovensko hrano. Domače sestavine. Okusi, ki mi dajejo občutek, da sem doma. Da niso samo sanje. Temveč dejansko stanje.
Pogrešam neznano. To je tisto, kar mi daje moč. Energijo. Zagon. Svobodo ustvarjanja in odločanja. Negotovost. To je tisto, kar me je iz dneva v dan tiščalo iz cone udobja in me delalo močnejšo. Me oblikovalo. Učilo. Spodbujalo in bodrilo. Neznano uči. In pomaga k napredku.
Potrebujem izziv, ki me bo zamotil. Ne iščem ga. Vem, da mi ga bo en dan, nepričakovan, prinesel pred vrata domače hiše. Takrat, ko bom to najmanj pričakovala. Takoj ko zaključim tedensko karanteno med domačimi. S pogledom na zelene gričke, obsijane s soncem. Zorane njive, nad katerimi se sklanjajo marljivi sosedje. Cvetoča drevesa, kjer se razigrano pozdravljajo ptički. Ne govorijo istega jezika kot tisti v Avstraliji. A pojejo isto pesem. Pesem svobodnega življenja, ki si ga lahko ustvarimo z osebnim zadovoljstvom, srečo in sprejetjem vsega novega, pa čeprav je staro.
Barbara
Anja, v živo te ne poznam, a z branjem preko Fbja se mi zdi, da bi kaj kmalu ujeli. Odlično si ubesedila tvojo svobodo, tvoj nemir. Všeč mi je stavek o upiranju spremembam in prepuščanju, da se stvari pač zgodijo. trenutno sem v enem takšnem obdobju, ko moram sprejeti spremembe in še bolj razumem tvoje besede. Bravo za tvojo pogumno odločitev, da si šla na pot iskanja, kdo je Anja. In kakšna spletna stran!!! Bravo. Čestitke.
Anja Kovačič
Draga Barbara! Najprej iskreno opravičilo, ker je trajalo skoraj eno leto, da sem ti odpisala. Če sem povsem iskrena, se ta pot, ki jo omenjaš, z vrnitvijo ni končala, temveč šele dobro začela. Odsotnost od vsega poznanega ti da možnost, da vidiš vse tisto, česar prej nisi. In zato sem v teh – že skoraj 10 mesecih, odkar sem doma – intenzivno sestavljala tiste koščke mozaika, ki so se mi med potovanjem pojavili na dlani. In prihajam – vztrajno, toda počasi – k čisti sliki, ki jo boš lahko kmalu brala v knjigi. Hvala za vsako zapisano besedo. In upam, da se kmalu spet kje srečava. Namaste!