Fidžijska tradicija veli, da se mora vsak, ki pride prvič v vas, z darovi pokloniti vaškemu poglavarju. Šefu. Vodji, če želite, da ne izpadem preveč staroverna. In ti darovi morajo biti v obliki vedno dražje kave.

Ne, ne gre za našo kavo. Gre za korenine manjšega grmičastega drevesa. Korenine. Opojne korenine, ki so marsikje v razvitih državah prepovedane. Povzročajo namreč velike težave z jetri … Cena kave se je v zadnjem letu tako dvignila, da se nekateri kmetje ukvarjajo pretežno samo s pridelavo in prodajo te. Kilogram suhih korenin stane od 130 do 160 fidžijskih dolarjev. To je od 50 do 60 evrov. Pred petimi leti je kilogram stal 20 fidžijskih dolarjev. Kako to vem? Ker je vaški pomembnež Joape, pri katerem sem živela z njegovo družino, eden njenih največjih pridelovalcev.

Korenine zavite v časopisni papir sem skupaj z vsemi člani družine drugi večer bivanja v vasi odnesla do poglavarja. Skupaj smo pripravili prostor. Pod slamnato streho v središču vasi smo razgrnili pletene preproge in se posedli v krog. Brat od Joapeja je v fidžijskem jeziku poglavarju izrekel nekaj besed. Kaj nekaj. Vsaj tri minute je govoril. Vse skupaj je zvenelo kot nekakšna molitev. Na kolenih pred poglavarjev s kilogramom kave v rokah. Ko je škrnicelj z dobrotami predal pred poglavarja, je podoben govor imel tudi on. Seveda sem jih vprašala, kaj te izrečene besede pomenijo. “Preveč, da bi ti prevajal. Zdaj si varna. V vasi vsi vedo, da si del naše družine in da bo poskrbljeno zate. Nihče ti ne bo storil nič hudega in za vedno boš preskrbljena. Vsa vrata vsake hiše so odprta. Postala si del naše vaške skupnosti.”

Počutila sem se … Čustveno. In ganjeno. Ko ti neznani ljudje sredi Tihega oceana izrečejo toplo dobrodošlico, ti pa se ob tem počutiš varneje kot kjerkoli drugje. Ker je bila že pozna ura, Matilita in Akeneta pa imata zjutraj šolo, smo pitje kave prestavili na zadnji dan. Načelno se za prišleke v vasi pitje kave pripravi prvi in zadnji dan, torej za pozdrav in slovo, a pri meni je bilo – ob natrpanem urniku – malo drugače. Kljub mojemu dolgemu obisku smo si kavo privoščili zadnji večer.

Ben je tekel k teti v sosednjo hiši stret in zmlet suhe korenine kave. Prah je prinesel zaprt v plastični posodi za shranjevanje živil. Enostavno. Preprosto. Na ruto, ki je bila razpeta nad lavorjem sta Joape in Ben vsula strto kavo. V terilnici tako dolgo tolčejo po suhih koreninah, dokler ne ostane samo prah. Globoko sem vdihnila, ko sem videla, kako si v prahu nad navadno ruto roke umivajo med njegovim mečkanjem. Ne, saj si ne umivajo rok, a v mojih očeh je bilo videti natanko to. Dva držita razpeto ruto, vsak na svoji strani, tretji pa nad kupček suhe strte korenine vliva vodo na roke tistega, ki mečka in stiska prah, ki se spere čez ruto. Sivo-rjava umazana tekočina, ki priteče v lavor, je kava. S skodelico jo Joape na koncu nekajkrat premeša in začne obred. Ponudi mi »oseko«. Pravi, da razume, če mi ni do prevelike porcije.