Sedim v hostlu sredi čudovitega nacionalnega parka Blue Mountains s prostranimi pogledi na rdečkasto obarvane klife, mogočne plezalne stene in gozdne poti med nešteto vrstami evkaliptusovega gozda. Ko sem pred desetimi leti potovala po svetu in bivala po hostlih, ni bilo večera, ko ne bi spoznala kakšnega zanimivega popotnika na novo. Opazujem ljudi.
Na levi strani pohodnik poznih srednjih let z dolgo sivo brado. Brska po svojem tabličnem računalniku. Pred njim sedi mladenič z dolgimi dredi. S palcem drsa po telefonu. Na moji desni – odkorakala bom do njega, in ga vprašala, od kod je, ker mi deluje, da je z naših koncev. Sedi pred računalnikom in dela najverjetneje podobno kot jaz. Piše, brska, morda celo načrtuje nadaljevanje potovanja. Pred njim Azijka. Na svojem telefonu. Ob njej Nizozemka. Le kaj ima v rokah? Telefon.
“... s prostranimi pogledi na rdečkasto obarvane klife, mogočne plezalne stene in gozdne poti.”
Ob kaminu oče in ena od hčera (v Avstraliji zelo pogosto opazim družine, ki potujejo naokoli in bivajo v hostlih). Zreta v kamin. Vsem žarijo obrazi od svežega zraka z vonjem po evkaliptusovih drevesih, žgočega sonca in ledenega vetra, ki brije tu na približno tisočih metrih. Zakaj se ne pogovarjamo? Zakaj nihče ne stopi do soseda in ga ogovori? Ja, jaz bom to storila, takoj ko napišem ta članek do konca. Kam smo šli z razvojem? Ne znamo več komunicirati?
Na sredini sobe velika biljardna miza in ročni nogomet. V uporabi. Na biljardu dva Nizozemca, nogometne navdušenke, mislim, da prav tako iz iste države. Ista družba. Torej tisti, ki se med seboj poznajo, se družijo in ne brusijo prstnih odtisov po zaslonih svojih mobilnikov. Drugače je med vsemi nami ostalimi. Ne znam si pojasniti, kako smo lahko v zadnjih desetih letih izgubili stik drug z drugim.
Večere sva preživljala ob ognju
in si pripovedovala zgodbe s potovanj.
Družba posameznikov. Vsak skrbi samo zase, da bo našel najprimernejšo pot, na kateri bo lahko fotografiral skrite kotičke za najlepše fotografije. Išče svoj kotiček v hostlu, kjer ga ne bo nihče motil med sledenjem dogodivščinam virtualnih prijateljev. Zakaj svojih dogodivščin ne delimo med sabo?
Eni na delu, drugi raziskujemo okolico
Skrivnosti evkaliptusovih in deževnih gozdov
Priznam. Tri dni sem bivala v oddaljeni dolinici »bogu iza nogu«, od koder sama brez avta nisem mogla nikamor. Da bi imela družbo, spoznavala avstralske navade in poslušala lokalne zgodbice, sem se najprej odločila za couchsurfing – »surfanje na kavču«. Meni do zdaj najljubši način spoznavanja lokalnih navad, ljudi, krajev. A tokrat je bilo nekoliko drugače. Ker sem bila povsem odvisna od svojega gostitelja, ki je imel dopoldan svoje obveznosti, sem se počutila nekako ujeta na njegovem ozemlju.
Organsko stranišče pri gostitelju
Čudovita narava doline Little Hartley
Lahko sem šla teč, ampak kamorkoli sem šla, sem bila v dolini. Najbližja oddaljena vasica je bila tri ure stran. Peš. Ja, lahko bi tekla, ampak ne vem, kako bi tekla nazaj. Morda en dan. Nikakor ne vsak dan. Večere sva preživljala ob ognju in si pripovedovala zgodbe s potovanj. Mirni večeri, polni novih informacij in spoznanj. A kaj ko po treh dneh nisem videla skoraj nič pokrajine, v kateri sem bila dobesedno ujeta.
Zato sem odšla. V hostel. Kjer sedim med mnogo ljudmi. Sama. V tišini. Ampak na dosegu vseh naravnih lepot, ki me čakajo zunaj teh sten.
