Top

Brezskrbni, nasmejani, srečni, sproščeni, odprti, vedno pripravljeni za piknik doma ali v parku. Prijazni ljudje, ki znajo uživati življenje in se ne obremenjujejo z nepotrebnimi stvarmi. Tako so mi opisovali Avstralce. Pa so res takšni?

Naj najprej opozorim, da opisujem svojo izkušnjo. Ne pozabite, potujem sama, sem majhna, svetlolasa, prijazna, nasmejana, pozitivna in klepetava oseba ženskega spola. Če bi bila 20-letni sramežljivi študent moškega spola, bi bila moja izkušnja verjetno povsem drugačna.

V stiku z domačini

Preden sem prišla v Avstralijo, sem si želela, da kmalu dobim svoje aboridžinsko ime. Od nekdaj sem rada odkrivala zgodovino krajev, po katerih potujem. Kultura, jezik in običaji, ki jih spoznavamo med potovanji v današnjih časih, namreč niso niti približek tistega, kar se je včasih zares dogajalo. Pa se je res? Brez pogovora z domačini in preživljanja časa z njimi težko spoznaš resnico.

Evropa v malem

Najstarejše ljudstvo na svetu. Avstralski staroselci. Domorodci. Aboridžini. Pijanci. Socialni problem. Lenuhi. Pretepači. Suroveži. Divjaki. Pa so res? Zakaj jih nihče ne mara? Kar nekaj domačinov sem že spoznala. Aussiejev. Avstralcev. Redki so, ki nimajo prednikov iz Evrope. Angleži, Francozi, Danci, Italijani, Španci, Srbi. Vsi so pustili svoj košček kulture na tem oddaljenem otoku.

Vsi so navdušeni nad mojim naglasom. Ki ga verjetno ni. Je samo polomljena angleščina.

Blizu. 20 ur vožnje z avtom

Hitro navežem stik z neznancem. Nikoli se nisem pretirano rada družila z dekleti. Tudi danes ni nič drugače. Razen moje cimre imam le moške prijatelje. Vsi so navdušeni nad mojim naglasom. Ki ga verjetno ni. Je samo polomljena angleščina s pridihom številnih evropskih jezikov in slovenskih narečij. Nikakor ne morejo razumeti, da sem prepotovala že toliko držav. A kaj ko si ne znajo niti predstavljati, kako blizu Slovenije so vse evropske prestolnice. Kot si mi ne moremo predstavljati, da je med dvema večjima mestoma v Queenslandu, torej med Cairnsom in Brisbanom, 20 ur vožnje, da se tropsko podnebje spremeni v subtropskega, da imajo povsem drugačen način življenja in da večina Avstralcev še nikoli ni zapustila otoka. So pa zato razdalje njim lažje premagljive.

Novim dogodivščinam naproti

Spoznala sem vojaka. Upokojenega vojaka. Invalidsko upokojenega vojaka, ki se je boril v Afganistanu. Rojen je štiri dni pred mano. Istega leta. Obožuje dogodivščine. Kot vsi Avstralci, bi rekla. »Dogodivščine čakajo!« ali »Let’s go for an adventure!« je najpogostejši stavek, ki ga slišim tukaj. Kaj vse sem si predstavljala, ko sem se z njim prvič podala na dogodivščino. Imela sva se svetovno. Odkrila sem celo ulico s svojim priimkom. Po vsej verjetnosti bi tam stal »mehki ć«, če bi Avstralci uporabljali šumnike. Ta avantura je bila celodnevna vožnja od ene znamenitosti do druge. Na vsaki točki sva se ustavila za nekaj minut. In naprej. Izlet, kakršnega bi sama razdelila na vsaj štiri različne. Ali pa bi vmes prespala. Ne, njemu je bila triurna vožnja v eno smer nekaj povsem vsakdanjega. Vožnja po podeželju je bila zanj dogodivščina. In jaz sem v enem dnevu videla vse, kar sem morala. Od čudovitih slapov do valabijev (manjša vrsta kengurujev), starih vasic, kjer se otroci še vedno igrajo na ulicah, in ogromnih nasadov banan, ananasa in sladkornega trsa. In do več kot 500 let starega figovega drevesa, ki ga zajedavsko napada drugo drevo, tako da nastaja čudovita naravna zavesa iz korenin in vej.

Zaupanje

Nekaj povsem običajnega so lesene stojnice ob cesti z domačim sadjem, kjer si sam postrežeš s svežimi sadovi in v posodici pustiš želeno plačilo. Takšne dogodivščine me spremljajo že od prihoda v Avstralijo. Ja, z neznanci. Ker jim zaupam. In oni meni. Lahko rečem, da znam kar dobro prebrati ljudi. Vem, da sem preveč zaupljiva, marsikdo bi rekel naivna, a takšna sem. Če ne bi bila, bi verjetno sama pohajkovala po praznih ulicah Cairnsa in občudovala izložbe, ker ljudi, razen turistov, tako ni nikjer.

“The Professional Hobo”

a

“Never Ending Footsteps”

Najglasnejši prebivalci mesta

Če se med sprehodom po praznih in tihih ulicah sprašuješ, ali si morebiti na pokopališču, te v parku, kjer se zbirajo avstralski domorodci, preseneti glasno dretje, ki te opomni, da so to dejansko še vedno eno najstarejših plemen na svetu. Vsaj po načinu vedenja. Nenadzorovano pitje. Posedanje po parkih. Življenje v starih, porušenih hišah zunaj mest. Nešteto otrok. Neprimerno vedenje. Higiena – neznanka. To so domačini. Ki s(m)o jih izrinili iz njihovega primarnega okolja in jih prisilili, da se zlijejo z modernim načinom življenja. Da sprejmejo alkohol, tehnologijo, industrijo. Da pozabijo na sožitje z naravo. H kateri se še vedno tako radi vračajo. Zato jih največkrat srečam v parkih. Kjer se pijani, od zgodnjega jutra do poznega večera, sprehajajo z vozički, v katerih so otroci ali steklenice alkohola. Glasnejši od zaščitenih netopirjev, ki dolgčas preganjajo v krošnjah nad njimi. Kjer iščejo svoj mir. Svoj prostor. Meditirajo. Kot sem jaz. Deset dni v vasici blizu Brisbana.

Dodaj komentar