Srečali sva se verjetno na edini dan v septembru, ko je močno deževalo oziroma je bil približek poletni nevihti. Veter, grmenje, bliskanje, naliv ter na koncu še ohladitev. Popotnica Anja Kovačič se je ob tem spomnila peklenskega doživetja na Salomonovih otokih. »To ni niti približek tega, kar se je zgodilo na Salomonovih otokih, ko sem tropski ciklon doživela prvič in upam, da zadnjič. Vesela sem današnjega dežja, takrat pa sem se počutila kot najmanjši človek na svetu. Nisem bila vajena takšnih vremenskih pojavov, zato nisem vedela, kaj bo vihar prinesel. Šla sem na cesto in se pridružila domačinom, ki so povsem mirno uživali v družbi, klepetali in skupaj kuhali večerjo. Oni so vajeni takšnih neurij. To je bila najhujša noč v mojem življenju. Negotovost je bila grozna, nisem vedela, kako dolgo bo trajalo in kaj bo sledilo. Preden sem zapustila hišo, sem napolnila nahrbtnik z najpomembnejšimi stvarmi in prvič pomislila, da je to konec potovanja in morda celo mojega življenja.«

Na spletnem blogu Blue Eyes Discover, ki ga je pisala med potovanjem, je tisto negotovo noč zaključila s precej bolj pomirjenim tonom: »Ko opazujem domačine in vmes klepetam in poročam o dogajanju bratu in sestri, vidno opažam, da se pomirjam. Zakaj bi bila živčna, panična in prestrašena, če pa je enostavneje, da sprejmem, kar nam je narava pripravila. Do mene pristopi starejši moški. Njegova angleščina je odlična. Povem mu, da jih občudujem. Njihovo mirnost, spokojnost in moč, ki jo izžarevajo v tem zame najtežjem trenutku v življenju. On mi je odgovoril, da če se narava odloči, da jim vzame domove, je že prav tako. Ona in Bog že vesta. Verjamejo, da mora tako biti.«

Domorodce daleč od ponorelega zahodnega sveta še vedno vodijo naravni zakoni, verjamejo v urejenost sveta, takšnega, kot mora biti. Tam na preprosta vprašanja vedno dobijo jasne odgovore. Prav te je potrebovala tudi Anja. »Na pot sem enostavno morala. Želela sem odgovore od stare najstniške ljubezni. Prav tako sem želela prepotovati Avstralijo, ki je sicer izredno draga, in delati v tujini. Za potovanje sem torej našla tri dobre izgovore: raziskovanje, delo in jasne odgovore.«

Ko vse postane jasno

Za odgovor na vprašanje, ali je Anja dobila odgovore na svoja vprašanja, morate prebrati potopisni roman Ujeta v svobodi, ki bo konec meseca prišel iz tiskarne, naročite ga lahko že v predprodaji. »Od nekdaj sem vedela, da bom enkrat napisala knjigo. Vsaj eno. Na Salomonovih otokih je postalo dokončno, da bom napisala zgodbo, ki bo opogumila ljudi, da se bodo podali na vabljivo pot samospoznavanja. Čas epidemije mi je pomagal dojeti, kako smo se morali vsi ustaviti, da smo lahko slišali sebe, kaj res potrebujemo in česa ne. Da ne potrebujemo veliko, ker je vse najpomembnejše v nas. V neznanem mehurčku, v ujetosti neznanega sveta s precej čistejšimi svobodnimi mislimi sem lahko jasneje videla, kakšni ljudje me obkrožajo tako v novem svetu kot v domačem okolju.«

Anja je izjemno odprta, radovedna oseba, ki ne raziskuje le krajev, kjer potuje, temveč s pomočjo zgodb ljudi, ki jih na poti srečuje, spoznava marsikaj o sebi. »Zanimivo je, da na poti spoznavam precej starejše ljudi. V njih je toliko žarečega, polnega življenja, polni so navdiha, ljubezni, bruhajo energijo. Imajo veliko več energije v sebi kot moji vrstniki. Z njihovo pomočjo sem odkrila marsikateri navdih.«

Pri prvih knjigah se pogosto zgodi, da uredniki črtajo odvečno vsebino, a pri Anjini jo je bilo treba še dodati. Tako je, ko po svetu hodiš z odprtimi očmi in se zanimive zgodbe pišejo kar same. »To niso le popotniške zgodbe, temveč zgodbe, ki sprožijo tudi razmišljanje o nas, o naših poteh, življenjskih odločitvah.«

Novinar in publicist Boštjan Videmšek, njen dober prijatelj, jo je že med potovanjem spodbujal, naj popotniška razmišljanja razširi v knjigo. Ko se je vrnila v Slovenijo, ji je kot urednik pomagal spomine in zgodbe oblikovati v smiselno celoto.

Posebna energija Uluruja ujeta na naslovnici

Naslovnica knjige Ujeta v svobodi ima močno sporočilo, enako tudi vsa Anjina doživetja s poti. »Ilustrirana naslovnica je plod idej moje dobre prijateljice, nekdanje sodelavke iz Portoroža. Ves čas potovanja sva bili v stikih. Naslovnica temelji na slikah, ki sem ji jih pošiljala iz Avstralije. Ilustracija upodablja sončni vhod in zahod, ki sem ju nekajkrat mistično doživela v okolici svete gore Uluru. Tam vlada res posebna energija.«

Knjiga se konča na domačih tleh z novimi spoznanji. Po sedemnajstih mesecih lahko Anja končno reče, da je začela dihati s polnimi pljuči. »Ko sem prišla domov, sem nespametno mislila, da se je vse spremenilo, tako kot sem se jaz. A se ni. Ljudje so ostali enaki. In takrat se je moje preoblikovanje šele dobro začelo. Najprej sem morala v starem domačem okolju sprejeti sebe takšno, kakršna sem, nato še ljudi okoli sebe. Vključno s svojimi in z njihovimi slabimi lastnostmi. In ta pot sprejemanja je bila kar težka.«

Podobnost tržnice v Honiari s tržnico v Celju

Med potjo Anja ni imela posebnega domotožja. Ves čas je vedela, da je to pot, ki jo je izbrala, in da ne bo klecnila ob majhnih spominih na domače kraje. »Res sem na začetku, prvih nekaj dni mislila, ali mi je res bilo tega treba in zakaj moram na drugem koncu sveta začenjati od začetka. Pogosto se mi je dogajalo, da sem ob obisku določenih krajev v njih videla podobnosti, ki so me vrnile domov. Ob obisku tržnice na Salomonih otokih sem se spomnila celjske tržnice, v vinorodnem okolišu Melbourna sem se spomnila trgatve pri starih starših na Bizeljskem.«

Knjiga je potopisni roman, vse v njej je resnično. »Je potovanje po svetu in potovanje vase. Je zaključek celotnega potovanja, brez nje marsičesa ne bi dojela. Ko sem doma brskala po spominih in prebirala doživetja s potovanja po neznanem svetu, sem uvidela, kje vse se v meni skrivajo spremembe. Lahko rečem, da brez knjige ne bi bila, kar sem.«