Korona nam prinaša tudi nekaj pozitivnega
Nikoli si nisem mislila, da me bo življenje prisililo v obstanek. Počitek. Na enem mestu. Na neznanem območju. Med neznanimi ljudmi in njihovimi običaji. Prisilna prizemljitev v nerazvitem tropskem raju.
Načrtovala sem en teden. Bilo bi premalo. Premalo, da bi videla karkoli. Sem sem prišla, da vidim otoke, ki so tik pred potopitvijo. Daleč so. Pet ur vožnje z ladjo. Zdaj mi jih bo morda uspelo videti. Časa imam na pretek. V Honiari sem že osmi dan. Kdo ve, kako dolgo bom morala uživati ob zvokih valov, ki butajo v betonski zid pred hišo. Sanjariti ob nepredstavljivih sončnih zahodih, ki vsak večer začarajo nebo. Počivati v visečem stolu, med tem ko mi hrbet nastavlja smrdljiva psička. Razvajena je. In crkljiva. Samo pogledam jo, in že ve, da me lahko izkoristi za čohanje po svojem umazanem telesu. Koliko časa bom imela na voljo, da nadoknadim vse nenapisane zgodbe zadnjega leta svojega popotovanja?
Vsak skrbno načrtovan korak našega vsakdana je zamenjala negotovost. Naučiti se živeti za trenutek. Uživati preprostost življenja za golo preživetje. Vse materialne vrednote so šle v pozabo. Moje izgubljene letalske karte in z njimi prigaran denar. Videti vse, kar sem si zamislila. Vaši projekti, dohodek in posli. Moja ideja, kako uspeti ob vrnitvi domov. Vse je v zraku. Velike sanje in želje se spreminjajo v nekaj, kar nam je bilo do zdaj samoumevno.
Osredotočiti se moramo na vse, kar nam je omogočeno.
In kar nas osrečuje.
Prosto gibanje, svobodno izražanje, športno udejstvovanje, klepet s prijatelji ob skodelici kave, takoj ko posije spomladansko sonce. Naše življenje je postalo neuravnoteženo. Postali smo ranljivi. Bolj kot smo mislili, da smo. Spoznavamo, kako krhki smo. In hkrati, koliko stvari znamo. Kaj vse lahko storimo. Zase in svoje najbližje. Kaj je tisto, kar nas zanima. Končno imamo čas za vse hobije, za katere je vedno zmanjkalo časa. So stvari, ki so otežene. Nemogoče. Nedosegljive. A to ta trenutek ni pomembno. Osredotočiti se moramo na vse, kar lahko. Kar nam je omogočeno. In kar nas osrečuje.
“Glavna tržnica v Honiari.”
“Sveže sadje, zelenjava, ribe in vse vrste banan.”
Obkrožena sem z neznanimi ljudmi. Zame nič novega. Že dobro leto, kaj leto, vse življenje, živim od novih poznanstev. To me bogati. Gradi. Osrečuje. Novi ljudje, ki vstopajo v moje življenje, me učijo. In z njimi sama sebe. Berem Žižka, kako bomo morali na novo vzpostaviti sistem, po katerem bomo živeli. Nekako ga razumem, da se bomo vrnili k osnovam. K načinu, kakršnega živijo domačini tu, v otoških vaseh. Skupnost. Pripadnost. Osnovne dobrine.
Veselje. Druženje. Preprostost. Vsi za enega, eden za vse. Ti imaš dve papaji, jaz imam ribo viška od jutranjega ulova. Oba sita, srečna, zadovoljna. Vrednote med neizobraženimi ljudmi sploh niso razvite. Vera je tista, ki igra najpomembnejšo vlogo.
“Veselje. Druženje. Preprostost.”
“Vsi za enega, eden za vse.”
Ko sem imela pred dvema tednoma globoke pogovore s 45-letnim vaščanom na enem od manjših fidžijskih otokov, me je vprašal, kateri je moj najsrečnejši trenutek v življenju. Takrat sem mu odgovorila, da dan, ko sem izvedela, da sem bila sprejeta na študij novinarstva, in ko sem dobila mail, da je prošnja za avstralski vizum odobrena. »Jaz sem najsrečnejši vsako nedeljo, ko Boga prosim odpuščanja in ko se zgodi Kristusovo križanje.« Osnove. Prvi koraki ozaveščanja. Branja. Izobraževanja. Tam so ti ljudje. Na začetku. »Rad bi izboljšal svojo angleščino,« mi je zaupal, takoj za tem, ko je priznal, da sem prva bela ženska, s katero se zares pogovarja. »Beri. Beri knjige. Vidim, da jih ima tvoja mati ogromno na policah.« Učiteljica v pokoju je. Izjemna ženska. Razgledana. Odprta. Iskrena. »Vem. Biblijo si mislila, kajne?« Osnove. Prve knjige, ki so tudi naše evropske civilizacije začele tako rekoč izobraževati. Tam so. Pri prvem koraku.
“Začnimo od začetka. Kdo smo? Kaj si želimo? Koga si želimo ob sebi?”
Nam tako daleč nazaj ni treba. Nekaj že znamo. Nekaj smo se že naučili. Pravzaprav ogromno. Čas je, da pobrskamo po vseh izkušnjah in najdemo odgovore, ki nam bodo pomagali prebroditi stanje, v katerem smo se znašli. Kaj znamo? Katere so naše vrline? Kaj nas dela drugačnega od drugih? Smo morda srečnejši doma kot v službi? Se želimo vrniti v pisarno, ki zdaj sameva? Zakaj sem se že odločila za ta poklic? Morda je čas za resetiranje. Ne samo narave, ki je končno začela dihati. Tudi za nas. Začnimo od začetka. Kdo smo? Kaj si želimo? Koga si želimo ob sebi? In zakaj? Kako lahko izboljšamo družbo, v kateri živimo? Katere so naše sposobnosti, ki jih naši prijatelji ne poznajo, pa bi jim prav prišle? Podarjen nam je čas za korenite spremembe.
Počutim se, kot da pišem volilni program za novo stranko. Ki naklada in se z opisi želi približati vsakemu posamezniku. Pišem program za novo priložnost. Nov začetek, ki ga lahko ponotranjimo s časom, ki nam bo na voljo, ali pa ga z jezo potisnemo na stran in ga ignoriramo. Imamo izbiro, da trenutek izkoristimo sebi v prid.
