Mislim, da imam ime za svojega prvorojenca. Tropski ciklon, ki se je počasi razvijal sredi oceana, nedaleč od Salomonovih otokov, se je nepričakovano hitro okrepil in iz zametkov razvil v čisto pravi ciklon, še preden je zapustil naše območje.
Močan veter, hudi nalivi in visoke temperature, ki so nas spremljale zadnje tri dni, močno vplivajo na počutje. Predvsem na sinuse. Zdravniki v mestu so me opozorili, da bom opazila spremembe. In res je. Občutek imam, kot da bom zbolela. Pa ne bom, počutim se odlično. Ampak ves čas imam zamašen nos. Menda zaradi tega, ker moje telo ni navajeno na takšen tlak, ki ga ustvarja rojevanje tropskega ciklona.
Popoldan se je na hitro stemnilo. Pred močnim vetrom in dežjem se je prvi razjezil ocean. Močni in intenzivni valovi so dodobra razburkali površje in me na hitro odvlekli od računalnika. Proti obali se je kotalila vsa umazanija Honiare. Vse breme, ki so ga uboge reke trpele, so nalivi odplaknili v ocean. Ta pa je vsak košček odvečnega materiala vztrajno metal nazaj na obalo. Od steklenic, plastenk, razbite posode do zavezanih vrečk z vsemi odpadki, enostavno vse, kar so domačini v zadnjem tednu odvrgli v reke.
Harold. To je moj prvi. In upam, da zadnji.
Radovedno opazujem sosedove otroke, kaj počnejo. Razigrano uživajo v igri z odpadki. Zvok steklenice, ki poči ob stiku z betonsko steno, je bolj zanimiv od preprostega metanja plastenk nazaj v ocean. Velike veje podrtih palmovih dreves so prevelik zalogaj. S temi ne vztrajajo ravno dolgo. Razmišljam, kako bi bilo mogoče te ljudi poučiti o problematiki smeti. Vsak dan, ko se sprehajam po mestu, me bolj žalosti. Ni trajalo dolgo, ko moje zaskrbljeno razmišljanje in iskanje rešitve zmoti klic staršev teh otrok. Naj bodo previdni. Še tisti kanček upanja, ki mi ga je uspelo najti, je v trenutku zbledel. Sprijaznim se, da mi ne preostane drugega, kot da se po končanem neurju znova zakopljem v smeti, ki jih bo izbljuval ocean, in prosim gospodinjo, da jih zažge.
“Radovedno opazujem sosedove otroke.”
“Popoldan preživim delovno ob računalniku.”
Kar naenkrat se močno ulije. Veter na tisoče dežnih kapljic odpihne skozi mrežasta okna v hišo. Tekam od enega prostora do drugega in zapiram steklena žaluzijska okna. Tam, kjer ne manjkajo. Da vsaj malo omilim mokra tla. Ko pridem do spalnice, me pričaka mini jezero ob robu postelje. Strešno okno pušča. Pridno pušča. Premaknem posteljo in zaprem okna. Opazujem, kaj se dogaja zunaj.
Veje letijo povsod. Razni plodovi vseh možnih tropskih dreves nad mano pokrijejo stezico, posuto z ostanki belih koral in školjk. Blazine z zunanjega kavča so povsod. Ko spraznim teraso, se zavem, da me začenja skrbeti. Strah, da bi ponoči kdo vlomil v hišo, se prelevi v strah, kaj bo ponoči z vremenom. V glavi se mi začenjajo odvijati prizori iz televizije. Prizori uničenih tropskih otokov, kjer je pustošil tropski ciklon. Pišem prijatelju Davu, ki me pomiri, da ne bo nič hujšega in da je to povsem normalno za monsunsko obdobje. Nekaj več dežja in močan veter. Umirim se.
Popoldan preživim delovno ob računalniku. Ko se počasi pripravljam za večerni trening, dobim sporočilo. Dave. »Zmotil sem se. Nedolžno neurje je dobilo ime.« Ime tropskega ciklona, ki bo v naslednjih 48 urah Honiaro obdaril z obilnim dežjem in močnim vetrom. In se v naslednjih dneh okrepil v močnejši ciklon druge in tretje stopnje in ogrozil sosednja otočja. Vanuatu, Novo Kaledonijo.
Harold. To je moj prvi. In upam, da zadnji. Ne vem, kako dolgo bom še tu. Vem pa, da bi se takšnim izrednim razmeram raje izognila. Ostala sem tu, ker sem varnejša pred korono. Ker ni zime. Ker imam streho nad glavo s pogledom na morje. A očitno narava že ve. Če ni korone, je pa tropski ciklon.
