Danes je natančno pet mesecev, odkar sem se vrnila domov. Izkoristila sem včerajšnji sončen dan, enega zadnjih v tem tednu, vsaj tako napovedujejo vremenoslovci, in se podala na bližnje Pohorje. Tako blizu, pa tako nepoznani konci. Nedotaknjena narava, neokrnjena, pristna, divja, neobljudena.

Od koče na Pesku sem se odpravila do Ribniške koče mimo Lovrenških jezer in se na poti ustavila še pri Ribniškem jezeru. Prvič sem slišala zanj. Tu me je presunilo.

Preselila sem se skoraj leto nazaj. V Tasmanijo. Na najjužnejši del Avstralije, kjer sem se vsako jutro zbujala polna navdušenja nad novimi dogodivščinami, odkritji in spoznanji. Kjer sem se ure in ure vozila do klifov, da sem lahko stopila na njeno najjužnejšo točko. Najbližja ji je samo še Antarktika. Zavohala sem lahko sneg z juga in mrzlo sapo, ki jo je s seboj prinašal leden veter.

To divje rastje, smreke, tla, debla, koliko divje energije in zgodb nosijo v sebi vsi ti delčki pohorskega površja. Sodeč po zapisih, ki spremljajo mojo pot, hodim po enih najstarejših kamnin v Sloveniji. Podobno je bilo v Tasmaniji, kjer sem presunjeno brala opise krajev, ki sem jih obiskala.

Navdušena sem bila nad mogočnostjo preteklosti nastanka tistih tal. Niti pomislila nisem, da se podobni vtisi skrivajo blizu mojega doma. Zgodovina, ki je zapisana v šotnih tleh. Energija, ki jo v sebi držijo korenine, po katerih samoumevno hodimo. In zvok vetra, ki vztrajno nosi zapise po prazni planoti, kjer so nekoč domovale smreke.

Še vedno se sprašujem, ali sem res morala za leto in pol odpotovati več kot 10.000 km stran, da sem dojela, kaj vse imamo doma. Da sem se naučila ceniti vse naravne lepote in bogato kulturno dediščino. Ni samoumevno in brez pomena, da živimo v takšnem raju edinstvene in raznolike narave. A da jo lahko cenimo, jo moramo znati tudi sprejemati.

Če nič drugega, so morda marsikomu odprli oči vavčerji. Kdaj ste bili nazadnje na dopustu v Sloveniji? Kdaj ste se na izlet namesto v Dolomite odpravili na Jezersko? Ali pa namesto v Toskano v naša čudovita Goriška brda, Vipavsko dolino ali na Kras? Ob teh izletih smo spregledali. Uvideli smo, da en dopust ni dovolj, da bi videli vse, kar še nismo in bi si želeli. Doma. V Sloveniji. Tako dostopno. Tako neokrnjeno. Tako polno vsebine. Pustimo, da marsikdo ne zna prodati tega, kar ima. Zakaj? Ker se tega niti ne zaveda.

In podobno, kot nam domača narava in okolje nudita vse, kar potrebujemo, je z ljudmi, ki nas obkrožajo. Srčni in topli ljudje živimo tu. Skrbno to skrivamo v sebi. Premoremo veliko več ljubezni, razumevanja in ponujenih toplih pogledov, kot jih kažemo navzven. Bojimo se nečesa. Biti sprejeti. Razumljeni. Naučiti se moramo poslušati svojo intuicijo, šesti čut, tisti tihi glasek, ki igra tako pomembno vlogo. Ta nam pomaga v svoje življenje privlačiti prave ljudi. Tiste, ki so vredni našega časa. Ki trenutke naredijo bogatejše. Lepše. In vredne. Če se vam porodi najmanjši dvom, odkorakajte stran. Ko je enkrat prisoten, bo ostal tam. V spominu. Tako se porajajo in ostajajo dvomi. O človeku. In tudi o tem, ali smo zadovoljni z življenjem tu, doma. Lahko smo. Ponosno trdim to, da smo lahko.

Prepotovala sem ogromno. Spoznala nešteto čudovitih ljudi po vsem svetu. Doživela in preživela okoliščine, ki si jih v sanjah ne bi mogla zamisliti. Tudi v tistih najhujših nočnih morah. Srečna sem, da sem nazaj. Tu, kjer imamo vse. In kar je najpomembnejše, to znamo tudi ceniti. Premalo se še zavedamo tega, a zavedanje je prisotno. Brez kazni, ustrahovanj in navodil spoštujemo naravo, jo varujemo, cenimo in negujemo.

Ko sem sama pod jesensko vročim soncem korakala po praznem Pohorju in se počutila popolnoma enako kot v odtujeni, neobljudeni in divji Tasmaniji, sem se zavedela, koliko nam nudi naša dežela. Če se lahko na tako majhnem koščku zemlje, kot ga premore Slovenija, počutim tako svobodno kot na drugem koncu sveta, kamor vsi potujejo zaradi občutja divjine, vem, da sem doma na pravem koščku sveta.