Sedim ob reki Todd. Suhi rečni strugi, ob kateri so se pred 20.000 leti ustavili aborigini. Ob reki so Angleži postavili prvo telegrafsko postajo, ki je omogočila komunikacijo med Adelaidom in Darwinom. Med njima je sicer 3.032 km.
Ob postaji je majhno pokopališče s prvimi petimi pokojnimi naseljenci Alice Springsa. Vsi so seveda delali za napredek Avstralije. A ob vsem tem se mi poraja vprašanje. Ali je bilo to tudi v prid prvotnim naseljencem, aboriginom?
Po dobrem mesecu življenja v rdečem srcu Avstralije, kjer živijo najstarejše skupine aboriginov, lahko strnem svoje misli o usodi, ki jih je doletela.
Potisnjeni so na obrobja mest, kjer so jim ustvarili tako imenovane skupnosti.
Ne samo dva tedna v mestu s skoraj 30 tisoč prebivalci, ampak trije tedni v majhni aboriginski skupnosti Yuendumu so me naučili kar nekaj o teh ljudeh.
Lokalci me prepričujejo, da nam jih ni treba učiti, kako živeti danes. Ko govorim o NAS, govorim o vseh, ki nismo aborigini. O Evropejcih, angleških misijonarjih, osvajalcih, ki so jim vzeli tisto, kar jim je omogočalo preživetje.
Selitve in izselitve
Aborigini so nomadsko ljudstvo in so se tisočletja selili tja, kjer je bila voda. Kar je logično. Tam je bila hrana. Tako za rastline, za katere so še danes pravi strokovnjaki, kot živali, ki so jih nato ulovili. Danes se ne selijo več. Potisnjeni so na obrobja mest, kjer so jim ustvarili tako imenovane skupnosti, rezervate. Umetne skupnosti, da so jih umaknili stran od preostalega prebivalstva, ki jih ne marajo. Ker pijejo, so surovi, vir kriminala, neizobraženi, umazani …
Ali jih ne bi morali naučiti živeti v NAŠEM svetu, ker smo jim vzeli njihovega? Zgodbe ukradenih generacij (o čemer ne bom pisala, raje preberite kakšno knjigo o tem) pričajo o travmah, ki jih ti ljudje še danes doživljajo. Namesto pomoči, podpore, razumevanja jih potisnemo daleč stran v puščavo, da se bodo počutili bolj domače in pristno.
Damo jim dom, za katerega jih ne naučimo, da to ni zbirališče smeti in da se bodo v hiši zaredile živali, če jih ne bodo čistili. Damo jim elektriko, ki jo morajo plačevati, ne pa tudi služb, ker niso izobraženi. Ostanejo brez elektrike in morajo iskati načine, kako poravnati račune, da bodo lahko kuhali. Hrano, ki je v trgovini v skupnosti tudi do trikrat dražja kot v mestu.
Ko slišim, da je trgovina v resnici v lasti aboriginskega podjetja, se mi teorija usmiljenja poruši.
Med tem ko starši slikajo, otroci uživajo v igri z vodo
Prisrčen Superman med igro s psom
Njihovi ljudje kradejo denar iz rok lastnega ljudstva. Nekateri so bili dovolj prebrisani in podjetni, da se jim je uspelo izvleči iz tradicionalnega načina življenja, in zdaj izkoriščajo preostale neuke svoje ljudi. Ne razumem, a sprejmem dejstvo.
A če se vrnem v leta, ko so Angleži pobijali aborigine in jim vsiljevali svojo kulturo, še vedno menim, da jim moramo pomagati.
Da jih naučimo, da smeti ne sodijo v naravo. Da odpadki, ki smo jim jih nastavili v roke, niso razgradljivi kot vse ostalo, kar so v naravi našli njihovi predniki. Da hrana, ki jo uživajo, ni zdrava in povzroča debelost in bolezni. Da vožnja z avtomobili od doma do soseda, ki živi dve hiši stran, dodatno povečuje debelost in vse bolezni, povezane s tem načinom življenja. Da se morajo umivati in pospravljati hišo, če ne želijo biti okupirani z ušmi in ščurki, ki jih tretirajo kot hišne ljubljenčke skupaj s puščavskimi psi, ki so leglo klopov.
Nekdo jih mora naučiti, da takšen način ni ustrezen način. In ne, nikakor to ne sme biti naloga le tiste peščice izobraženih aboriginov, da naučijo preostale.
MI jim moramo pomagati, dajati oporo in jih poslušati. Dajati vzor in oporo, ko to potrebujejo in želijo. Jim povedati, da če si nekaj želiš, to vljudno izraziš in se na koncu zahvališ. Ja, tudi MI potrebujemo takšno vzgojo. Tudi med NAMI primanjkuje takšne discipline. A MI vsaj nismo potisnjeni ob rob, tja, kamor ustrezni vzorci ne segajo.
Prostovoljno delo v Warlukurlangu Art Centru
Tri tedne prostovoljnega dela v art centru je bilo dovolj, da sem videla, da jim ne pomagamo. Da jih ne učimo pravih vrednot, temveč jih delamo sužnje civilizacijskega kolesa, ki jih ne bo izpustil iz vrtinca. Potegnil jih bo globlje in od ene najstarejših civilizacij na svetu ne bomo dobili več tistega, kar nam lahko da. To, kar jo je pred mnogimi leti delalo vredno.
Ne bo nas znala naučiti, kako pomembna je narava in koliko nam lahko da. Kako povezani smo z njo in koliko se od nje lahko naučimo. Ker jo bomo zasičili z našimi vrednotami, ki to niso. Slikaj, da dobiš denar, s katerim si boš lahko kupil beli kruh, belo moko, beli sladkor in plastično deko, vse skupaj trikrat preplačal, se usedel v pokvarjeno dizelsko vozilo, odpeljal domov v sosednjo ulico, pojedel, kar si kupil, in smeti vrgel pred vrata. Ko bo zapihal močan puščavski veter, bo rdeč vrtinec vročega peska vse tako ali tako odnesel na obrobje vasi, kjer živi še tistih nekaj divjih živali. Te se bodo zadušile in zastrupile s smetmi, ki kar tako ležijo povprek. Ja, MI jim moramo povedati, kako se danes živi v našem svetu.
