Strašni prizori. Prizori, kako bo vse moje skromno imetje skupaj z ostalimi stvarmi iz hiše odplavalo v ocean. Kako bom z nahrbtnikom, ki sem ga v hipu napolnila z najpomembnejšimi stvarmi, zjutraj obstala pred ostanki hiše. Misel, da se bo res zgodilo. Prizori, ki so odzvanjali v moji glavi. Vse to se je v mojih mislih odvrtelo medtem, ko sem iz skritih kotičkov grabila potni list, denarnico, računalnik, zunanji disk, fotoaparat, go-pro kamero in nekaj kosov oblačil, ki so viseli na žebljičku ob postelji. Kam zdaj?

Barbara, gospodinja, mi ni delovala najbolj prepričljivo, da ve, kaj morava storiti. »Te je strah?« sem jo vprašala, da bi preverila, kako resno je stanje. »Da,« mi je odvrnila. In rekla, da morava oditi. »Kam?« Zunaj je divjal nenormalen veter, valovi so, še preden je zmanjkalo elektrike, segali do zelenice pred hišo. Vedela sem, da moram ostati nekje v prostoru zaradi vetra. A če me zalije, in še to nepričakovano, ker se dejansko ven ni videlo ničesar, sem pečena. Na varno. Kje je varno mesto pred ciklonom? So nas to učili v šoli? Morda je enako mesto kot v primeru potresa? Že, toda če me zalije ocean? Stran od vode morava. Dež se je začuda umiril ravno, ko sva zapustili hišo.

Kaj z živalmi? Jih zapreti v hišo ali vzeti s sabo? Maček ne more z nama. Rapati nama bo tako ali tako sledila. Pustim odprta balkonska vrata. Za vsak primer, če bo nuja, in ne najdem ključa ali ga celo izgubim. Ko sva mimo hudournika prišli do ceste, kjer so bili že vsi sosedje, sem se zavedala, da se dogaja. To je to. Ali bomo preživeli ali pa bo za nami ostal kaos posnetkov, ki sem jih pred leti montirala za večerna poročila.

Obstali sva sredi ceste, ko sem poskušala priklicati vsaj enega od štirih prijateljev, ki bi naju lahko prišli iskat. Vedela sem, da morava stran od noro jeznega oceana. O taksiju nisem niti poskušala sanjati, saj na cesti ni bilo nobenega vozila. Nihče razen Dava se mi ni javil. Njega pa je isti trenutek iz postelje vrgel klic, da mora v službo. Da mora poskrbeti za hangarje polne prizemljenih letal na glavnem letališču. »Ko pridem v službo, pošljem nekoga pote.« Nista minili dve minuti, ko dobim sporočilo, da je ujet. Ogromno drevo, ki je podrlo električno napeljavo, zaradi katere je ves otok ostal brez elektrike, mu zapira pot.

Super. Ostajava tu. Med super prijaznimi domačini v njihovih hiškah. Kaj hiškah, barakah. Dve steni iz lesenih letvic in tla, prekrita s pleteno preprogo. S polivinilom so hiteli zapret tretjo steno hiše, da dež ne bi vsega zmočil. Zraven njih hiška, v kateri se skrivajo pet otrok, mati in v njenem naročju dojenček. Povabijo me k sebi. Na varno. Mirni in radovedni otroški pogledi so me v sekundi dvajset popolnoma pomirili. Tesno so sedeli drug ob drugem in me opazovali z velikimi črnimi očmi. Nisva bili dolgo z njimi. Poklicali so naju nazaj tja, kjer jim je uspelo ustvariti tretjo steno.

Skobacam se v kot, kjer se otroci kratkočasijo z igricami na telefonu. Njim je super. Ni jim treba spati, lahko se družijo in sredi noči igrajo igrice. Jaz v kratkih hlačah – ker je to bilo prvo, kar sem pograbila, ko sem se začela seliti iz hiše. Okoli mene radovedni pogledi mladih moških. Kot na Fidžiju je tudi tukaj zaželeno, da ima ženska pokrita kolena. Vem, da je tako, a kaj ko sem v nizkem šprintu pograbila vroče hlačke.

Do mene pristopi starejši moški. Njegova angleščina je odlična. Povem mu, da jih občudujem. Njihovo mirnost, spokojnost in moč, ki jo izžarevajo v tem zame najtežjem trenutku v življenju. »Če se je narava odločila, da nam vzame domove, je že prav tako. Ona in Bog že vesta. Verjamemo, da mora tako biti.«