Prvi dan je minil kar hitro. Nekaj spoznavanja, sladkih predstavitev mojih novih učencev in predvsem gradnja zaupanja, ki sem ga, vsaj mislim, hitro pridobila. Poslovimo se in komaj čakamo jutrišnji dan, da nadaljujemo izdelavo plakatov. Priznam, z njimi počnem tisto, kar sem sama najraje delala v osnovni šoli.
Ob 6.30 me zbudi vonj po cvrtju. Palačinke? Ne, ni pravi vonj. Skotalim se z vzmetnice na preprogo in se počasi postavim na noge. To so zame zgodnje ure. Za nikakor in nikoli jutranjo osebo. Ampak gre. Ob pogledu na močne odtenke zelene tropske narave, modrega neba in prostranega oceana ni težko najti motivacije. Težko bi rekla, da so moji učenci po enem dnevu postali motivacija. Niso. Če bi z njimi lahko ostala dalj časa, naredila načrt, kaj jih naučiti in na koncu videti, kaj nam je skupaj uspelo ustvariti in kako so napredovali, bi bilo lažje. A verjamem, da bodo tudi od teh dveh dni odnesli nekaj dobrega.
Hitro se oblečem in skočim v kuhinjo pomagat pri zajtrku. Apolonija cvre ostanke kuhane tapioke od večerje. Najmlajša Matilita pripravlja pogrinjek na tleh terase, Pita, najmlajši sin, kot vsako jutro še vedno spi, Akineta pa pripravlja skodelice. Lotim se čaja in kave ter narežem papajo, ki smo jo včeraj utrgali z drevesa. Edina sem, ki za zajtrk je sadje. Danes je za molitev na vrsti najmlajša. Takoj ko reče amen, otroci napadejo piškote in margarino, Apolonija in Joape pojesta ostanke večerje, Pita zmaže krožnik juhe in ocvrto tapioko, jaz pa se zakopljem v papajo in iz vljudnosti pojem nekaj koščkov tapioke.
Lahko, prosim, pobegnem?
Ko pospravimo vse s terase, se z dekletoma peš odpravim po makadamski potki do avtobusne postaje ob glavni cesti, še vedno makadamski, kjer skupaj še z ostalimi 20 vaškimi otroki počakam šolski avtobus. Voznik me že pozna. Njihova prijaznost je res neverjetna. Ne glede na to, da sem tudi jaz tista, ki se ob njih počutim domače in sprejeto, kar najverjetneje močno vpliva tudi na njihovo počutje, mi izkazujejo neverjetno pripadnost in sprejetost.
“Odpravimo se peš po avtobusne postaje.”
“Z Matilito in Akineto na poti v šolo.”
Stopim v kabinet in pograbim plakate, ki smo jih z mojimi šestošolci izdelovali včeraj. »Anja, včeraj je v vas končno prišel novi učitelj. Prevzel bo tvoj razred. Bi se mu rada pridružila pri njegovih urah ali greš med tretješolce?« Rada dokončam zadeve, ki se jih lotim, zato zaprosim za prisotnost v razredu med šestošolci. Po molitvi odkoraka novi učitelj v kabinet in se vrne z idejo, da me bo danes opazoval in naj nadaljujem svoje poučevanje.
Opazoval? Mene? Prostovoljko, ki komaj komunicira v angleščini in učence pozna en dan? Mene, ki niti približno ne sledim učnemu načrtu? Pojasnim mu, zakaj se mi to ne zdi dobra ideja, in skleneva, da dokončam plakate in predstavitev, kar smo z razredom začeli včeraj, in mu nato prepustim delo. Čutim, da je živčen, da ne ve pravzaprav, kaj je njegova naloga, in vem, da ni dobil nobenih navodil, kaj se od njega pričakuje. Razumem ga, zato mu olajšam delo in se po odmoru odpravim med tretješolce.
“Vsakodnevno pranje šolske uniforme.”
“Skrb za čista oblačila je na otrocih.”
Lahko, prosim, pobegnem? Dobre pol ure sem se trudila umiriti učence. Kaj umiriti, jih vsaj pripraviti do tega, da so za minuto tiho. Približno tretjina je dečkov. Vsi, ampak prav vsi, razen enega, se ves čas lovijo po učilnici in skačejo po mizah. Vsake toliko časa mi deklice pripeljejo – ga privlečejo za uniformo – kakšnega dečka in mi namignejo, naj mu primažem klofuto. Ja, tako gre tu. Klofuta, vlečenje za ušesa. To so prijemi, ki jih uporabljajo tako učitelji kot starši. Popolnoma iste navade imajo učenci med sabo. Fizično obračunavanje je del vzgoje. Poskušam se spomniti, kako je bilo na naši osnovni šoli. Seveda, imeli smo nekaj problematičnih fakinov, a se ne spomnim takšnih vzgojnih ukrepov. Spomnim se Grila, kako se je s sošolci lovil po razredu. Spomnim se učitelja za računalništvo, kako je po razredu metal šop ključev. Tudi jaz sem jih kdaj pa kdaj dobila. Kaj naj, od nekdaj sem bila klepetulja.
Nič mi ni uspelo narediti z njimi. Ko modro in hitro pretehtam odločitev, ali so moje zadnje ure na otoku vredne tega, da izgubljam po nepotrebnem živce in se obremenjujem s tem, kako jih ničesar ne bom naučila, se odpravim do kabineta in povem, da sem za danes končala. Zahvalim se za izkušnjo in se odpravim proti obali.
Po 12 urah pestre, poučne in predvsem naporne izkušnje sem zapustila šolo z 235 učenci. Vključno s predšolsko vzgojo. Po makadamski cesti sem se mimo ravnateljeve šole povzpela na hrib, po katerem me je pot vodila do glavne ceste. Razkužila sem si roke in iz vrečke vzela kosilo, ki mi ga je pripravila Apolonia. Poleg zelenjavne juhe z vmešanimi jajci še nekaj ocvrtih tapiokinih palčk. Ni mi uspelo pojesti niti do konca, ko me sredi ceste ustavita domačina.
