Prostovoljno delo me veže že iz osnovne šole. Takrat sem popoldan pomagala učencem iz nižjih razredov z učno pomočjo. Uživala sem. Se veliko naučila. In predvsem spoznala, da rada pomagam.

Želja, da prostovoljno delam na eni od osnovnih šol na Fidžiju, se mi je uresničila. Družina, pri kateri živim, ima poleg glave družine, mame Apolonije, pet otrok in očeta, ki je – glej ga zlomka – menedžer vaške šole. Kaj natančno je njegova naloga, mi ni uspelo razbrati, a sklepam, da gre bolj za podpornika, ko ga potrebujejo. Joape mi je uredil delo na šoli. Zaradi oddaljenosti otoka Taveuni od glavnega otoka sem s potovanjem in čakanjem na trajekt izgubila skoraj tretjino svojega časa na Fidžiju. Čas, ki sem ga dejansko imela za delo na šoli, se je iz enotedenske želje prelevil v tridnevni izziv.

Ogromno igrišče, čudovito divje rastje pisanih barv, ki obkroža šolske površine, pogled na ocean in nič kaj zainteresiran pozdrav ravnatelja so prvi vtisi ob prihodu v šolo. Ko sem po kratkem uvodnem pogovoru ravnatelja vprašala, kaj bi želel, da poučujem otroke, kaj naj jih naučim, sem dobila hladen odgovor, ki mi je zbil nekaj volje. »Ti samo bodi z njimi. Povej jim kaj zanimivega. Nauči jih kaj, če ti uspe.« Počutila sem se kot v otroštvu, ko smo se pred blokom igrali šolo.

Izbirala sem lahko med 3. in 6. razredom. Kako to? Ker sta oba razreda trenutno brez učiteljev. Čakajo na nove, a ne vedo, kdaj pridejo. Fidži time, pač. Izberem si starejše, ker se mi zdi, da bo njihova angleščina učinkovitejša kot pri mlajših razgrajačih.

Gre za vaško osnovno šolo z otroki, katerih starši so povečini kmetje. Angleščina je sicer uradni jezik na Fidžiju, a na vasi vsi govorijo v svojem narečju. In narečja se spreminjajo z otoka na otok. Celo tako zelo, da se med seboj včasih ne razumejo. Huje kot naši Prekmurci. Učitelji naj bi poučevali v angleščini, a že prvi dan nekoliko podvomim o tem.