Visoko. Visoko nad oblake sem mislila, da grem. V višave. Kot pri nas, ko se odločiš, da greš v gore. Tokrat je bilo drugače. Nad evkaliptusove gozdove. Nad in pod slikovite klife, ki so vsako uro obarvani v drugačne odtenke mogočnega sonca. Blue Mountains je pokrajina približno uro severno od Sydneyja. Tam je doma divjina. Divjina zelenih in modrih odtenkov. Tja me je klicalo srce.

Vetroven dan je bil. A to nikakor ni ustavilo moje avanturistične in nemirne duše, da se podam točno na tisto pot (na voljo sem imela 91 poti in približno 140 km možnosti za raziskovanje), ki je ob močnem vetru med najbolj izpostavljenimi. Ne, s tem se ni treba hvaliti. Tvegala sem. Vem, da sem. Ampak bilo je popolno vreme. Sonček, prijetnih 25 stopinj. In veter. Kako naj bi ostala doma (v hostlu) ali pa se podala na sprehod za kakšno uro, kjer bom varna? Če sem se odločila, da prehodim Rodriguez Pass. Pot, na kateri se lahko v približno sedmih urah naužiješ slapov, tolmunov, prečkaš nekajkrat reko in se s klifov podaš pod njih.

Ker se na pot odpravljam sama, sem se po nasvetih s spleta podala najprej do informacijske točke v Wentworth Falls. Razložila sem, kam se odpravljam in kdaj približno se bom vrnila. Ženska za pultom me je sicer najprej poslušala, nato pa me nekajkrat poskusila prepričati, da si premislim in se namesto na sedemurno pot odpravim na tisto, ki pelje nazaj proti mestu. Bila je kar vztrajna. Na koncu mi je v roke porinila sledilno napravo. Ker na poti ni povsod signala. Ker pot velja za zelo zahtevno (niti približno ni zelo zahtevna glede na naše kriterije), ker je slabo označena (še vedno ne razumem, zakaj opozarjajo, da je slabo označena, namesto da bi jo primerno opremili) in ker sem sama na ta čudoviti vetrovni dan. Nisem oporekala.

Prečudoviti razgledi. Po nekaj dneh hoje po tej prečudoviti pokrajini evkaliptusovih gozdov in klifov si pogledi postajajo podobni. A kljub temu še vedno nekaj nepopisno svobodnega. Širina, ki jih obdaja, svoboda, ki jim omogoča, da dihajo, barve, ki spreminjajo podobo iz ure v uro. Naužijem se razgledov, ker se bom počasi začela spuščati navzdol proti košatim gozdovom. Med krošnjami se menda skriva več kot 100 različnih vrst evkaliptusovih dreves, ki pokrivajo kar 93 % celotne površine Blue Mountains. Nekaj vrst je celo zaščitenih.

Svež zrak. Močan veter. Sonce. In zadovoljstvo. Nikjer nikogar. Že tako poti niso preveč obljudene. Res jih je toliko, da se vsi obiskovalci porazgubimo. A sem kljub temu v treh dneh gospoda, ki sem ga prvi dan opazila na ulici, srečala kar na treh različnih lokacijah. Hodim po poti nad klifi in se počasi začnem spuščati proti naslednji razgledni točki. Nekaj korakov pred mano na poti opazim nekaj temnega. Ni kenguru. Ni koala. Ni possum (pri nas naj bi se jim reklo oposum ali podgana vrečarka). Morda dingo?

Ne gre mi iz glave. Srčno upam, da sem mu vsaj za kakšen mesec podaljšala življenje. Po šestih urah se vrnem na izhodišče. Preden vrnem sledilno napravo, vprašam za psa. Lastnik ga je nekaj dni pogrešal, zato so točno vedeli, komu pripada. Ja, vrnil se je v objem lastnika. Jaz pa nazaj v hostel. S solznimi očmi. Kjer mi Francoz reče: »Prislužila si si dodatne tri karma točke!«