Top

Ne vem. Ne vem, kako sem, ne vem, kako se počutim. Prvič v življenju se ne morem odločiti. Nekje globoko v sebi poznam odgovor. Sprejmi. Nadaljuj svojo pot, kot si si jo začrtala. A v meni je nemir. Zakaj? Ker ne vem, kako dolgo bo to še trajalo.

Vedno sem bila odločna. Stala za svojimi odločitvami. Pokončno. Ponosno. V zadnjih treh dneh sem si premislila najmanj štirikrat. Ostati na Salomonovih otokih, kjer imam streho nad glavo in možnost samoizolacije, če bo potrebna. Odpotovati v Papuo Novo Gvinejo, od koder so leti domov cenejši in zdravstvo močnejše. In kjer se sama ne morem mirno in varno sprehajati po ulicah.

Poskusiti priti domov, kjer so moji najdražji, in na poti neštetokrat izpostaviti svoje zdravje in ob prihodu domov še njihovo. Če sploh pridem do doma. Stanje se spreminja iz ure v uro. Letališča se zapirajo od leta do leta. Države uvajajo prepoved vstopa za nedržavljane. Letalske družbe odpuščajo zaposlene in odpovedujejo lete. Številke mrtvih strmo naraščajo. Kar je znak, da se je vse skupaj šele dobro začelo. Od načrtovanih desetih letov imam neodpovedanih še šest. Iz destinacije, do katere ne morem priti. Priročno. Uporabno.

Pet dni je minilo, odkar sem pristala na Salomonovih otokih.
In peti dan se začenja v Sloveniji, odkar ste vsi ostali doma.

Pet dni je minilo, odkar sem pristala na Salomonovih otokih. In peti dan se začenja v Sloveniji, odkar ste vsi ostali doma. Bi morali. Pa niste. Obtoževala ne bom nikogar. Najlažje je od daleč opazovati in pametovati. Ulice v Honiari so vsak dan bolj prazne. Ljudi je strah. Strah jih je, ker vedo, kakšna sta njihovo zdravje in zdravstveni sistem. Brez potrjenega primera se umikajo na svoje in nosijo maske. Ne zanašajo se na zdravstveni sistem, kakršnega imate doma. Ki vas razvaja. Za zdaj.

Vlada opozarja s SMS in ozavešča otočane o pomembnosti higiene. Govorim o nerazviti državi tretjega sveta. Kjer ni odvoza smeti. Kjer ni recikliranja. Kjer ni ozaveščenosti o ohranjanju čiste narave. Kjer tropske ribe plavajo v družbi plastičnih vrečk, pločevink, hrane in plastenk vode, saj ta ni pitna.

“Reke se dušijo pod težo smeti.”

“Če pogledam v vodo tu pod mano, postanem živčna.”

Reke se dušijo pod težo smeti. Ljudje se ignorantsko kopajo med steklenicami alkohola in odvrženimi oblekami, ki jih potapljači vlečemo iz koral. Te ljudi njihova vlada ozavešča o higieni in umikanju iz javnih prostorov. In ti ljudje to upoštevajo.

Ni mi težko. Ležim pod palmo. Na ležalniku. Moj pogled zre daleč proti otokom okoli mene. Raje gledam na daleč. Če pogledam v vodo tu pod mano, postanem živčna. Zakaj? Ker okoli mene plava vsaj deset plastičnih vrečk različnih barv. Odvržene plenice. 10-kilogramske prazne vreče riža. Ovitki sladkarij. Sladoleda. Pralnega praška. Piškotov. Sokov in preostalih nezdravih sladkih pijač. In seveda, slamice.

Imam srečo. Veliko. Da vedno na poti spoznavam čudovite ljudi. Ko sem vsa negotova prišla v Honiaro, sem si najprej kupila SIM-kartico. Da bom ostala dosegljiva, če se karkoli zgodi. Ne dela. Obkrožena z domačini ob ograji desno od sebe zagledam bel obraz. Ja, tu, med domačini, v času svetovne blokade mednarodnih poletov je to redkost. Stopim do njega in ga prosim za pomoč. Mobilni podatki ne delajo. Po kratkem klepetu in ugotovitvi, da moram nazaj v Telekomov center (ja, tudi tu imajo Telekom), me povabi na pivo.

“Potrebuješ varstvo hiše?”

“Ostati tu ali se vrniti k svojim.”

Kot svetovalec za gospodarski in ekonomski razvoj lokalnih podjetij pogodbeno dela za novozelandsko vlado. Tu je že dve leti, pred njim sta še vsaj dve. Z nekdanjo partnerico, poslovno sekretarko novozelandske vlade na Salomonovih otokih, skupaj vzgajata 4-letno hčerko, ki se šola na mednarodni zasebni šoli. Tik preden bi moral odleteti na Novo Zelandijo, kjer ima zdravstvene opravke, vlada vse pogodbene delavce pošlje domov. Do preklica. »Potrebuješ varstvo hiše?« Jaz potrebujem streho nad glavo, on nekoga, da skrbi, da hiša ostane v varnih rokah. Poleg gospodinje, ki skrbi za hčerko – ta bo z njim odpotovala na Novo Zelandijo, hišnika in varnostnika ostanem sama še z njegovim psom in mačko.

Ni mi težko. A sem zmedena. Namesto da bi uživala v danih trenutkih, si belim glavo z odločitvijo, kaj je prav. Ostati tu ali se vrniti k svojim. Ker se prvič, odkar sem pred 14 meseci zapustila Slovenijo, počutim sama.

4

Dodaj komentar