Nisem ponosna, da sem potrebovala leto dni, da sem jo prebrala, ponosna sem, da je bila z mano na tej poti. Nekako se mi je v tem letu dni toliko dogajalo, da enostavno nisem imela (no, nisem si vzela) dovolj časa, da bi jo prebrala. A sem jo prebirala počasi, z užitkom, očitno z namenom dovolj počasi, da sem z njo z vztrajnostjo in odločnostjo prišla do konca poti (poglobljenega) samospoznavanja.

Z mano je preživela prva tri – najintenzivnejša – leta ob vstopu v trideseta. Dobila sem jo za 30. rojstni dan od mojih najdražjih prijateljev. Tistih, ki me poznajo dovolj dobro, da so vedeli, da me bo knjiga bodrila na moji nori poti. Katerikoli že. Takrat niso vedeli, nisem vedela niti sama, da me v kratkem čaka leto v Avstraliji.

Ležim ob jezeru tik ob oceanu na zeleni (ja, to je redkost v Avstraliji) travi in požiram zadnjih sto strani. Ne samo da se moj ultrablues končuje na turistično najbolj priljubljeni poti ob oceanu – Great Ocean Road, čez 20 dni bom praznovala svoj 33. rojstni dan. Knjigo sem torej v dar prejela pred tremi leti. Sramota, da je še nisem prebrala do zdaj, a očitno je že moralo biti tako.

Boštjan, Samo in Žiga so mi na poti delali družbo, ko sem jo potrebovala. Me bodrili z besedami in vlivali upanje, ko sem imela slabe dneve. In me s svojo (in mojo, seveda) vztrajnostjo pripeljali do trenutka, ko lahko iskreno povem, da uživam v samoti.

To ne pomeni, da ne maram družbe, pomeni pa, da uživam v svoji. V svoji družbi in svoji samoti. V njej odkrivam sebe. Svoje ideje. Izzive. Ugotavljam, kaj si želim od sebe in kam bo stopil moj naslednji korak. Odkrivam svoje šibke točke in nazdravljam adutom, ki so me pripeljali sem, kjer sem. Kjer uživam v branju mogočne knjige (tako po vsebini kot debelini) o vztrajnosti, odločnosti, motivaciji, podpori, sodelovanju, skupinskem duhu in individualizmu, o vlogi in pomembnosti družine ter pripadnosti. O prijateljstvu in kolegialnosti. O pomembnih trenutkih v življenju, ko se enostavno moramo osvoboditi in pomisliti nase.