Top

Nisem ponosna, da sem potrebovala leto dni, da sem jo prebrala, ponosna sem, da je bila z mano na tej poti. Nekako se mi je v tem letu dni toliko dogajalo, da enostavno nisem imela (no, nisem si vzela) dovolj časa, da bi jo prebrala. A sem jo prebirala počasi, z užitkom, očitno z namenom dovolj počasi, da sem z njo z vztrajnostjo in odločnostjo prišla do konca poti (poglobljenega) samospoznavanja.

Z mano je preživela prva tri – najintenzivnejša – leta ob vstopu v trideseta. Dobila sem jo za 30. rojstni dan od mojih najdražjih prijateljev. Tistih, ki me poznajo dovolj dobro, da so vedeli, da me bo knjiga bodrila na moji nori poti. Katerikoli že. Takrat niso vedeli, nisem vedela niti sama, da me v kratkem čaka leto v Avstraliji.

Ob jezeru Pertobe v mestu Warrnambool

Gibsonove stopnice - Great Ocean Road

Ležim ob jezeru tik ob oceanu na zeleni (ja, to je redkost v Avstraliji) travi in požiram zadnjih sto strani. Ne samo da se moj ultrablues končuje na turistično najbolj priljubljeni poti ob oceanu – Great Ocean Road, čez 20 dni bom praznovala svoj 33. rojstni dan. Knjigo sem torej v dar prejela pred tremi leti. Sramota, da je še nisem prebrala do zdaj, a očitno je že moralo biti tako.

Hvala, Avstralija.

Thank you, mate!

Boštjan, Samo in Žiga so mi na poti delali družbo, ko sem jo potrebovala. Me bodrili z besedami in vlivali upanje, ko sem imela slabe dneve. In me s svojo (in mojo, seveda) vztrajnostjo pripeljali do trenutka, ko lahko iskreno povem, da uživam v samoti.

Sončni zahod ob 12 apostolih

Tom in Eva

To ne pomeni, da ne maram družbe, pomeni pa, da uživam v svoji. V svoji družbi in svoji samoti. V njej odkrivam sebe. Svoje ideje. Izzive. Ugotavljam, kaj si želim od sebe in kam bo stopil moj naslednji korak. Odkrivam svoje šibke točke in nazdravljam adutom, ki so me pripeljali sem, kjer sem. Kjer uživam v branju mogočne knjige (tako po vsebini kot debelini) o vztrajnosti, odločnosti, motivaciji, podpori, sodelovanju, skupinskem duhu in individualizmu, o vlogi in pomembnosti družine ter pripadnosti. O prijateljstvu in kolegialnosti. O pomembnih trenutkih v življenju, ko se enostavno moramo osvoboditi in pomisliti nase.

The Grotto

Loch Ard Gorge - nacionalni park Port Campbell

Hvala, Avstralija. Hvala, Avstralci. Hvala vsi priseljenci, mnogi Slovenci, ki ste moje avstralsko popotovanje naredili posebno. Ki ste mi ga dejansko omogočili. Brez Andrejeve in Janine podpore bi bila moja pot najverjetneje drugačna. Težja. Ponudila sta mi roko, kaj roko, obe, in srce, ko sem to res hudimano potrebovala. Iskrena hvala.

“Hvala vsakemu kotičku te sicer skrivnostno predvidljive narave, ki me je naučila ceniti to, kar imam doma.”

Hvala vsakemu slehernemu neznancu, ki me je pozdravil in vprašal, kako sem, čeprav ga to dejansko ni zanimalo. Hvala vsem popotnikom, da smo skupaj blatili to sanjsko obljubljeno deželo in uživali sadove, ki nam jih je ponudila. Tudi poceni ananas s tržnice. Joj, kako bom pogrešala okusno sveže tropsko sadje. Hvala vsakemu kotičku te sicer skrivnostno predvidljive narave, ki me je naučila ceniti to, kar imam doma. In ne nazadnje hvala družini in iskrenim prijateljem, da ste mi in mi še vedno stojite ob strani ter verjamete vame. Da ste me podprli na še enem mojem norem »ultrabluzu«, na katerem nisem zabluzila.

8

Dodaj komentar