Top

“Legendarna slovenska alpinistična odprava, ki je pred 40 leti osvojila vrh osemtisočaka Makalu, se je vrnila v Himalajo. Pod vodstvom Vikija Grošlja bo 15 Slovencev obudilo spomin na izjemen dosežek, s katerim so se leta 1975 za vedno vpisali v zgodovino, storili pa bodo tudi dobro delo. Za to bo v prvi vrsti poskrbela naša novinarka Anja Kovačič, ena od članic tokratne odprave. Skupaj z vami namreč vse do konca novembra zbira denar za gradnjo ene od šol, porušenih v aprilskem katastrofalnem potresu,« se je glasil uvod v moj prvi članek, ki sem ga poslala iz Nepala.

Pobeljeni vrhovi šest- in sedemtisočakov, kristalno čiste zelene reke, modro nebo in pisane zastavice s tibetanskimi molitvami, ki jih veter nosi daleč naokoli. To je idila himalajske pokrajine, po kateri se s 15-člansko odpravo sprehajamo že 13 dni. Toliko je zgodb, ki bi jih rada delila z vsemi, a v tej čudoviti deželi z nasmejanimi obrazi sta internet in elektrika težko dostopna.

Odkar smo 15. oktobra zapustili Katmandu in se prepustili divjini, sem se po več kot tednu dni prvič oglasila iz vasice Lower Pisang na nadmorski višini 3200 metrov. K sreči smo prenočili v edinem hotelu z internetom, za katerega sem plačala 300 rupijev, kar je približno tri evre. Ker je povezava slaba in usmerjevalnik v jedilnici, sem večino dneva preživela za mizo v jedilnici. A ker vse elektronske naprave potrebujejo tudi električno napajanje, je nastala težava, ko se mi je baterija na tabličnem računalniku izpraznila. V jedilnici je bila namreč samo ena prosta vtičnica, ki pa sem jo uporabila za napajanje računalnika, s katerim sem pošiljala videomaterial. Kar je pomenilo, da sem tablični računalnik lahko napolnila samo v kuhinji. Tam sta bili namreč na voljo dve dodatni vtičnici, za kateri sem doplačala še 100 rupijev (slab evro). Vendar pa se zaradi šibke električne napeljave vse naprave polnijo zelo počasi, zato tabličnega računalnika ta dan nisem več mogla uporabljati, zato nisem napisala nobenega članka. Niti mi ni uspelo poslati nobene fotografije.

Računalnik, s katerim sem pošiljala videomaterial, sem pustila popolnoma pri miru. Povezava se je namreč, čeprav je bil lastnik tako prijazen, da mi je dal kabel za LAN-povezavo, ves čas prekinjala. Brez pretiravanja, tudi do desetkrat na minuto. Hitrost pa od 11 do 20 KB/s. En del videomateriala sem začela pošiljati popoldne in je bil poslan ob enajsti uri zvečer, takrat sem začela prenašati še drug material, ki sem ga pošiljala vso noč.

Zaradi mojega delovnega ponočevanja

mi je lastnik zaupal ključ od hotela.

Ker se zmrači že okoli šestih popoldne, smo večerjali ob sedmih in se odpravili spat okoli osme ure zvečer. Zaradi mojega delovnega ponočevanja mi je lastnik zaupal ključ od hotela in mi naročil, naj pred spanjem ugasnem vse luči in zaklenem vsa vrata. Ključ sem mu vrnila ob pol šestih zjutraj, ko smo se znova srečali v jedilnici na zajtrku, tik pred našim odhodom v naslednjo vas, kjer interneta ne poznajo.

a

“The Professional Hobo”

a

“Never Ending Footsteps”

Spet sem poskusila srečo v Manangu, na 3540 metrih nadmorske višine. Ura je bila tri popoldne. Dobre štiri ure sem pošiljala vse, kar sem imela pripravljeno, a ni šlo. Osem elektronskih sporočil v pošiljanju, videomaterial znova na začetku, pošiljanje fotografij sem prekinila na 27 odstotkih. Zadnji dve uri ni bilo spremembe. Baterija je bila že skoraj prazna, vtičnice nobene proste. Kar mi je uspelo poslati, sem poslala. Odštela sem 300 rupijev. Spet bom poskusila srečo jutri zgodaj zjutraj, ko elektrika še ne bo obremenjena.

Objavljeno na www.planet.si, november 2016

Dodaj komentar