Želja. Uresničena. Izpopolnjena.

Živeti. Z veliko žlico. Z vsakim dihom. Vsako sekundo. Doživeti vse, za kar bi mi bilo žal, če ne bi. Ta motivacija me je gnala tudi na poti k osvajanju novega cilja. Obiskati Nepal in se sprehoditi pod mogočnimi himalajskimi stenami. Od tihe želje, da bom obiskala Nepal in Tibet, do intervjuja, ki je močno zaznamoval mojo novinarsko kariero. Kot bi rekli: Ob pravem času na pravem mestu. Intervju z Vikijem Grošljem o jubilejni odpravi v Nepal. Ob obletnici enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja – 40 let od prvega slovenskega vzpona na osemtisočak. Najprej sem o odpravi poročala, že naslednji trenutek pa sem se ji pridružila.

In tako sem odšla na takrat službeno – potovanje v Nepal. Ni bilo navadno potovanje. Nikakor. V Nepal sem odšla kot poročevalka za Planet TV. Pred odhodom sem najmanj petkrat slišala: »Le kako boš zdržala en mesec med samimi upokojenci?« Lažje kot s komerkoli drugim. To je bilo eno najlepših doživetij. Ne samo zaradi osemtisočakov, ob katerih sem svobodno dihala, medtem ko so mi vedute jemale dih. Predvsem zaradi ljudi, ki sem jih spoznala. Tistih, ki smo jih srečali na poti, in tistih, ki so z mano delili pot.

Koliko zgodb, koliko težkih trenutkov in koliko motivacije je v teh ljudeh. Kakšni upokojenci?! Več energije imajo kot večina mojih vrstnikov. Ko poslušaš prigode, ki so jih doživljali ob osvajanju vršacev, jih ob nazornem opisovanju med hojo po slikovitih dolinah podoživljaš skupaj z njimi. Veselje. Jok. Sreča. Smrt. Ljubezen. Zamera. Vse se skriva v zgodbah.

Kaj je najlepše? Da so vse to, kar se jim je zgodilo, sprejeli. Šli naprej. In se lahko zdaj brez zadržkov pogovarjajo o prav vsem. Včasih s kakšnim grenkim priokusom. Včasih s solzami v očeh. Včasih s skupinskim objemom. Ker so ljudje, ki čutijo. Ki so si pustili biti ranljivi.