Sanjske počitnice, pravite, da imam, kajne? Ni mi hudega. Daleč od tega. Uživam. Oziroma če sem popolnoma iskrena, podobno življenje imam že zadnjih 14 mesecev. Poletje, morje, sonce, nove kulture, ljudje in odkrivanje same sebe. Zame se, razen tega, da se ne morem premakniti v drugo državo, ni veliko spremenilo.
Čudoviti vulkanski otoki, atoli in plaže se za zdaj skrivajo pred mano. Trenutno nedostopne destinacije. Tako blizu, a tako daleč. Čakam, da vlada sporoči, ali gremo v popolni »lockdown« posameznih otokov, provinc. Če se to zgodi, bodo povezave med otoki prekinjene. Hrana je tu, prav tako zdravstvena oskrba in internetna povezava. Drugod tega ni. Idila, zagotovo, a v tem obdobju si tega enostavno ne želim privoščiti.
»Pa saj imaš pred sabo morje,« mi vsi pišete. Ocean, v katerega nisem še niti stopila. Umazan, onesnažen in poln bakterij. Na videz čist moder oceanski zalivček med otoki je poln smeti, ki se vanj stekajo iz vseh rek. Iz tistih rek, ki pritečejo iz vasi, kjer ne poznajo odvoza smeti. Kjer reke služijo odlagališčem, zbirališčem, kanalizaciji in verjetno še marsičemu, za kar bolje, da ne vem. Blatni mulj, ki se skupaj s plastiko in konzervami steka v ocean, onesnažuje obalni pas. A domačini so tega vajeni. Rojeni so v to. Plavanje med plastenkami je … Če mene kdo vpraša, ko jih tako že ves teden opazujem s terase, smeti niti ne opazijo. Morda otroci, ki vsako drugo plastenko napolnijo z vodo in jo uporabijo za igro, namesto žoge.
A kljub temu se še vedno najde kdo,
ki za belim tujcem zavpije: »Korona.«
Prejšnji teden se mi je uspelo potapljati. Na dveh razbitinah japonskih transportnih ladij, potopljenih med drugo svetovno vojno. Na Kinugava in Hirokava. Sicer bogato podvodno življenje, nekaj mehkih in trdih koral, ogromno vrst tropskih rib in polžkov, se bori proti mulju in umazaniji, ki jo nanašajo reke. Dve pločevinki, nekaj ribiškega laksa in trnkov sva s potapljaškim partnerjem prinesla na obalo. Kako dolgo še? Menda naj bi se nekdo na otoku že ukvarjal s problematiko smeti in odlagališč. Na voljo imam dovolj časa, da preverim, kje stojijo na področju smeti. Ozaveščanje je namreč zelo zelo površno. En znak, obvestilo, sem opazila v mestu. In to pred otroškim parkom. Da je odlaganje smeti tukaj prepovedano. Edini znak v celotni prestolnici.
“Edini znak v celotni prestolnici.”
“Plavajoče plastenke so igrače za najmlajše razgrajače.”
Reke, ki se dušijo v smeteh, in podgane, ki plavajo po strugi, so prizori, ki me žalostijo. Podoben primer kot v Severnem teritoriju v Avstraliji, kjer se aborigini dušijo v lastnih odpadkih. Kdo je kriv za to? Zahodne civilizacije? Mi? Ali vsi po malem? Mislim, da ni potrebe po iskanju krivca. Dovolj je, da se nekaj spremeni. Toda kje začeti? Če ozaveščaš ljudi, naj ne mečejo smeti po tleh in zbirajo vse v košu za smeti, kam pa bodo vse to odnesli? Saj ni odvoza smeti, ni odlagališč.
“Reke, ki se dušijo v smeteh ...”
“... me žalostijo.”
Vsak večer se mi po spalnici razleže vonj po plastiki. To je trenutno najelegantnejša rešitev za otočane. Požig plastike in smeti. Vsako drugo noč nekaj poči, a vsaj smeti se ne nabirajo. Kaj pa zrak? Koliko ljudi mislite, da pomisli na to? Najverjetneje nihče. Kot nihče ne pomisli, da je pranje oblačil v morju škodljivo. Tudi za ribe, tiste, polne mikroplastike. Poleg vseh pralnih detergentov in šamponov jih ogrožajo še trnki in harpune. Lepi so prizori, ko se ženske z lesenimi kajaki odpravijo nekaj metrov od obale in ribarijo, za njimi pa se igra družina delfinov. A ko pomisliš, kaj dejansko ulovijo in kaj pojedo, se zgodba preseli na drugo stran glave.
Higiena je v prvem stadiju razvoja. Tuširanje? Dvomim, glede na vonjave, ki se razlegajo po lokalnem avtobusu, ko se odpravim v mesto po opravkih. Medtem ko so Fidžijci že ponotranjili to in pretiravajo s parfumi in deodoranti, se na Salomonovih otokih ta ideja še ni razvila. Najenostavnejši način je skok v morje z oblačili. Majico navadno slečejo v vodi, z njo dvakrat ali trikrat močno udarijo po gladini in jo oblečejo nazaj. Pa so dobri za dan ali dva. Kakšna razkužila in pranje rok z milom?! Za otočje, kot so Salomonovi otoki, je ideja o samoizolaciji, preden se pojavi prvi primer, edina rešitev za preprečitev katastrofe. Čeprav ni potrjene nobene okužbe, se ljudje bojijo in po mestu hodijo z maskami. Strah je tu gospodar.
Čudovit pogled hitro pokvarijo plavajoče smeti.
Po vsakem deževju reke odplaknejo vse mogoče odpadke.
Bolj kot virusa se oblasti bojijo panike, ki bi se zgodila ob prvem potrjenem primeru. Možni napadi na kitajsko četrt so skoraj neizogibni. Policija je pripravljena na nasilne napade na Kitajce in preostale azijske rase. Da bi se izognili kakršnimkoli incidentom, predsednik vlade poziva vse, naj se iz prestolnice vrnejo na svoje otoke, v svoje regije, kjer naj ostanejo z družinami. Naj se vrnejo k naravi in preživijo brez denarja, kot so znali včasih. Vlada ne uvaja nobenih strogih ukrepov, ne ustvarja nepotrebne panike. Večja podjetja in trgovine so ravno danes uvedli obvezno razdaljo med kupci, torej ljudje v Telekomovem centru v vrsti stojijo z označenimi metrskimi razdaljami.
Večina hotelov je zaprta, v enem resortu ob vstopu merijo temperaturo, večja podjetja so svoje zaposlene poslala v njihove vasi. Odpustili niso nikogar, so jih pa poslali domov do nadaljnjega. Na ta način se je zmanjšalo število ljudi v mestu in s tem možnost izbruhov nasilja. Črne tržnice so izginile z ulic. Policija je zaprla vse, razen glavne, centralne. Upad števila ljudi na ulicah se pozna iz dneva v dan. A kljub temu se še vedno najde kdo, ki za belim tujcem zavpije: »Korona.«
