Kaj sploh je dom? Je to mesto? Država? Stanovanje? Soba? V svojem življenju sem se ogromno selila. Morda od tu izvira moja nemirna duša, ki mora venomer raziskovati in odkrivati novo. Prilagodim in udomačim se hitro, a težko priznam, da je katerakoli nova lokacija moj dom. Moje domače mesto je Celje. Tam je moj dom. Za vedno. Domače sem se nazadnje počutila tudi na Obali. Kjer so me sprejeli okolica, mesto, domačini. Kjer sem dobila prijatelje in varno zavetje.

Podobno se počutim tudi tukaj. V Brisbanu. Da, odločila sem se, da ostanem. Sprejela sem ponujeno priložnost. Ni bilo lahko, priznam, a je bilo povsem logično. Ni bilo lahko, ker sem z danes na jutri družini s tremi otroki odpovedala varstvo. Ker mi je mar. Ker mi ni bilo vseeno, kako se bodo oni počutili. Razmišljala sem celo, da bi za kakšen mesec vseeno odpotovala na zahod Avstralije, počakala, da najdejo drugo varuško, in se potem vrnila. A je nova služba že prihodnji teden obetala prve poslovne sestanke. Ja, pred mano je bila odločitev.

V življenju ni veliko priložnosti, kakršna je ta. Da ob sončnem popoldnevu srkaš kavo, pišeš razglednice z ene najlepših točk v milijonskem mestu, si privoščiš koktejl in nazdravljaš novi izkušnji, ki te čaka naslednjih nekaj mesecev. Da to popolno tihožitje izpopolni čudovita družba ob sončnem zahodu, ki ti omogoči brezskrbno potovanje, nove poslovne izkušnje in ogromno novega znanja. Enostavno nisem mogla zavrniti. Želim si te službe. Želim si novega znanja. Želim si novih poznanstev. In novih vrlin, ki mi jih bo prinesel ta položaj. Za začetek veliko odgovornost.

Ta odgovornost do družine na drugem koncu Avstralije me je lovila skoraj ves mesec. Počutila sem se krivo. Krivdo sem preslikala v željo, da se naučim nekaj novega. Tolažila sem se, da me zagotovo razumejo. Da bi se tudi oni odločili, kot sem se jaz. Občutek krivde je hitro zvodenel. A ostalo je sočutje. Še vedno si jih želim nekoč spoznati, jih obiskati in se jim iz oči v oči opravičiti. Da bodo zares verjeli, da ni bila lahka odločitev.

A zdaj sem tu. Srečna. Presrečna. Še ne dojemam, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Da imam službo. Božansko službo. Da mi je bila ponujena enkratna (v obeh pomenih) priložnost. Dovolim si in šefu napišem sporočilo: »Hvala za ponujeno priložnost. Še vedno ne morem verjeti. Večkrat na dan se moram uščipniti, da verjamem, da je to res.«