Plezalca Viki Grošelj in Stipe Božić sta po 32 letih obiskala grob Nejca Zaplotnika in Anteja Bućana. S solzami v očeh sta se spominjala prijateljev, ki ju je pod sabo pokopal sneg z Manasluja.
Manaslu v prevodu pomeni »Gora duha«. Nanj je človeška noga prvič stopila pred 57 leti. V zgodovini himalajskih osvajanj je zapisan kot eden najnevarnejših in najbolj nepredvidljivih osemtisočakov, ki je vzel že 79 življenj, 903 alpinisti pa so se povzpeli na njegov vrh.
V 50 let dolgem nizu tragedij in zmagoslavij smo bili obojega deležni tudi Slovenci. V štirih poskusih nam je le enkrat uspelo doseči vrh, na gori pa se je ponesrečil naš najboljši himalajski plezalec tistega časa Nejc Zaplotnik.
Leta 1983 je s 16-člansko slovensko-hrvaško odpravo prišel nad 7000 metrov. Med taboroma ena in dve se je odlomil orjaški del visečega ledenika, kot strahovito hiter ledeni plaz planil v dolino in pod seboj pokopal Nejca in hrvaškega plezalca Anteja Bućana. Nejčevo truplo je našel Viki Grošelj, Ante pa je za vselej ostal v svojem ledenem grobu.
Leto pozneje sta vrh Manasluja dosegla Grošelj in Stipe Božić in vzpon posvetila spominu na Nejca in Anteja.
Skupaj sta v solzah stopila na zemljo, kjer sta se poslovila od prijateljev, ki ju je vzela gora.
Na obisku pri Nejcu Zaplotniku: »Pozdravljen, prijatelj!«
Po 32 letih sta z jubilejno odpravo prišla na obisk k spominski plošči. Skupaj sta v solzah stopila na zemljo, kjer sta se poslovila od prijateljev, ki ju je vzela gora. Obe imeni sta izklesani na plošči, ki stoji na mestu, kjer so pogumni alpinisti mesec dni živeli v baznem taboru. Nad ledeniškim jezerom Dona Lake na višini 4250 metrov.
Spominsko ploščo in Nejčev grob sem z njima obiskala tudi jaz. »Pozdravljen, prijatelj, dolgo se nismo videli,« so Nejca pod nesojenim Manaslujem hiteli pozdravljati prijatelji. Prvi je k spominski plošči prihitel Viki Grošelj in z močnim objemom pričakal hrvaškega kolega Stipeta.
Na poti k prijatelju
Pravljični razgledi s pridihom grenkobe
Tam smo se Nejcu in Anteju poklonili vsi člani jubilejne odprave. Po enem tednu hoje po zaprašenih cestah, občudovanju himalajskih vrhov, poslušanju deročih, čistih ledeniških rek in iskanju vasi, kjer smo prenočili, smo pred seboj zagledali Manaslu. Kamor seže oko, povsod same gore. Drzne skalne ostrice, ledeniki, mogočna ledena pobočja najvišjih vrhov sveta. Nejčeve sanje, ki jih je izpolnil Viki. Vrh je dosegel leto pozneje. Od vzpona na tem mestu ponosno stoji že tretjič. Skupaj z Nejčevo družino je pred ploščo postal leta 1996. Tja je pripeljal Mojco Zaplotnik Jamnik, Nejčevo soprogo, in njune tri sinove, Jako, Nejca in Luko.
Vsakič znova obuja spomine. Ko so se pripravljali na vzpon, je Nejc intenzivno pisal že svojo drugo knjigo, ki jo je naslovil Peter Simsen. Vsake toliko časa jo je v branje dal tudi Grošlju. Že ob prvih zapisanih besedah je bilo jasno, da bo avtobiografsko in filozofsko obarvana. »Zato sem še toliko bolj z zanimanjem čakal, kaj bo nastalo iz tega. A bilo me je strah, ali lahko napiše še večjo uspešnico kot je Pot,” se spominja Grošelj. Nejc je po vzponu načrtoval odpravo na Anapurno, zato je celo razmišljal, da bi kar ostal tu, v Himalaji. A želja, videti ljubljene, je bila močnejša. Ni mogel brez družine in morja, o Nejčevih načrtih pripoveduje Grošelj. »O tem sva se pogovarjala le nekaj dni pred nesrečo.« Predan Himalaji, a družina je bila tista, ki mu je dajala moč. Po Manasluju naj bi se končno vrnil med najbližje in jim posvetil več časa.
Le toliko postojim, da mi praznina zaprtih vrat odtuji tiste ljudi, ki sem jih ljubil, nato jim pokazem hrbet in drsajocih korakov krenem naprej. Kam? Sam sebi naproti.
-Nejc Zaplotnik, Pot-
Film s spomini se pred očmi zavrti tudi Stipetu Božiću. Težki trenutki. Ob plošči, v kateri sta za vedno zapisani imeni dveh pogumnih mladeničev, se spomni vseh prijateljev, ki so mu jih vzele gore. To so prijateljstva, ki so se stkala v živih skalah, zaledenelih šotorih, neprespanih nočeh v bivakih na ozkih policah. »Zagotovo se ni lahko vrniti na to mesto po vseh teh letih. Še najbolj zato, ker sem na pot Vikija in Nejca povabil jaz. A na žalost je Nejc, skupaj z našim Antejem, ostal tu,« tragične spomine obuja Božič. To so prijateljstva, ki so vredna tisoče kilometrov, v vseh letnih časih, v vseh življenjskih obdobjih.
Ne glede na težko dostopnost in kljub zgodnji jutranji megli se naslednji dan po ledeniški moreni odpravimo še do groba. Do krhke zemlje, kamor so pred 32 leti pokopali študenta takratne visoke šole za telesno kulturo. Po strmih kamnitih sipinah, ki jih je zob časa spremenil tako močno, da niso več prepoznavne. Zvoki taljenja ledenika, pokanja ledeniških sten in padanj kamenja so dokaz, da se narava še vedno vztrajno spreminja. Polica, na kateri je počival vrhunski športnik, je padla vsaj 50 metrov nižje.
Prizori so Grošlju in Božiću neprepoznavni, zato še toliko težje najdeta mesto, kjer sta se nazadnje poslovila od Zaplotnika. A vztrajata. Poskušata obuditi sliko, čeprav so bili trenutki slovesa težki. Križa, ki je stal ob pokojnem prijatelju, ne najdeta. »Njegovi posmrtni ostanki so tu spodaj, njegova duša pa je nekje nad nami. Mislim, da je izjemno vesel, da smo ga obiskali prijatelji z odprave Makalu 1975 in Stipe Božić,« v vnovično slovo pove Grošelj.
Le toliko postojim, da mi praznina zaprtih vrat odtuji tiste ljudi, ki sem jih ljubil, nato jim pokažem hrbet in drsajočih korakov krenem naprej. Kam? Sam sebi naproti. -Nejc Zaplotnik, Pot-
Objavljeno na www.planet.si, november 2016
Pingback: Dali so mi vse ~ Blue Eyes Discover