Sanje. Živi svoje sanje je moj moto že kar nekaj let. Živi sanje in jih ne samo sanjaj. Vsak moj korak je korak bližje sanjam.
Odločitev je padla. Ko sem se peš odpravila iz Portoroža do Savudrije. Ko sem prečkala slovensko-hrvaško mejo in se odločila, da skočim na zadnji vlak. Ampak ne nazaj v Slovenijo, temveč tja daleč, down under, v Avstralijo.
Kaj sploh je dom? Je to mesto? Država? Stanovanje? Soba? V svojem življenju sem se ogromno selila. Morda od tu izvira moja nemirna duša, ki mora venomer raziskovati in odkrivati novo.
Plezalca Viki Grošelj in Stipe Božić sta po 32 letih obiskala grob Nejca Zaplotnika in Anteja Bućana. S solzami v očeh sta se spominjala prijateljev, ki ju je pod sabo pokopal sneg z Manasluja. Spominsko ploščo in Nejčev grob sem
Anapurne na eni strani, veriga Chulujev na drugi. V objemu večno belih himalajskih vrhov na približno 3400 metrih že 35 let stoji šola za usposabljanje nepalskih gorskih vodnikov. Leta 1979 jo je ustanovil Aleš Kunaver.
Po petih mesecih mestnega življenja je napočil čas, da se odpravim dalje. Moj ljubi Brisbane mi je nudil sončno zatočišče, v katerem sem imela udobje, domačnost, toplino doma in osebe, ki jih lahko imenujem prijatelji.
»Še brezdomci so videti zadovoljni in srečni, drugačni so od naših,« je moj najpogostejši stavek, s katerim opisujem svoje sanjsko popotovanje po deželi sambe, caipirinhe, tapioke in energičnih ljudi.
Bilo je pred 11 leti. Ne spomnim se, kako, po kakšnem ključu. Sestra Nuša se zagotovo spominja. Zakaj sva za najino prvo skupno potovanje izbrali ravno Tajsko.
Pogosto. Vem, nikoli ne bi rekli. Močna. Odločna. Trdna. Prepričana o svojem prav. Trmasta. Navadno preveč. Še posebno če vprašam mami. Trmasta kot bik.