Posameznika določa njegova vsebina 2. del
Udoben fotelj v avli recepcije in povezava s civilizacijo. Poiskati namestitev za ves teden, na hitro narediti nekaj print screenov zemljevida mesta, se javiti domačim in preveriti maile o odpovedanih letih. Urejeno. K meni prisede visok moški. Prijazen. »Kar sama si prišla na otoke?«
Mislim, da sem se mu celo malo zasmilila. Nisem igrala na to karto, a sem opazila, da bi mi rad pomagal in polepšal prihod. Skupaj sva počakala na njegovega sodelavca in povabila sta me na večerjo. Delata za novozelandsko vlado. Lovita morske nepridiprave. Tiste, ki nelegalno ribarijo po koralnih grebenih. Pravita, da je največ Kitajcev.
Mreže vržejo v morje in polovijo vse, kar se ujame. Mnogo je tudi tihotapljenja droge. Nazadnje so prestregli ladjo, ki je iz Južne Amerike pripeljala tono narkotikov, jih odvrgla v morje, počakala, da se ji je približala druga ladja, ki je robo prevzela. »Sojenje še poteka. Trenutno so vsi v zaporu,« mi pojasnita, ko vneto pripovedujeta zgodbe.
»Nimam ga. Živim na ostankih prihrankov iz Avstralije.«
Naslednji dan sem se po Timovem nasvetu odpravila do potapljaške agencije. Takoj mi predstavijo Troya, ki mi iskreno pove, da je vidljivost »nikakva« in da mi ne privošči potapljanja v takšnih razmerah. »Potrebuješ vsaj dva dneva brez dežja, in potem se lahko tretji sončni dan odločiva, ali greva pod vodo.« Ker imajo navadno za potapljače urejeno osnovno nastanitev, ga vprašam še o možnostih bivanja. Hitro pomisli in me povpraša o budgetu. Denarju, ki ga imam na voljo.
Če te zanima, kako sem spoznala Tima …
Pogled na Honiaro iz Dougovega stanovanja.
»Nimam ga. Živim na ostankih prihrankov iz Avstralije.« Zavrti (no, ja, odtipka) številko in me vpraša, ali je 300 salomonskih dolarjev (30 evrov) sprejemljiva cena. »Da! Kje, kdaj, z veseljem.« V primerjavi z resorti in hoteli, ki v Honiari nudijo 3- do 5- zvezdične sobe za vsaj 900 dolarjev na noč, se njegova ponudba zdi hudimano poceni.
“Sprašujem se, ali bodo takšni sončni zahodi postali moja stalnica?”
Za trenutek me zaskrbi, kje bom spala, a se ne obremenjujem. Nastanitev imam, potapljanje bo, morda, družbo sem si našla. Samo še prevoz do nastanitve in sem rešena za en teden. »Te pride iskat lastnikov sin. Počakaj tu.« Pome pride Fred. Pri osmih letih ga je finančno posvojil Douglas, lastnik hiše, do katere se peljeva. »Rad bi postal zdravnik. Univerza v Honiari ni dovolj dobra, zato si želim študirati v Avstraliji.«
Fred končuje srednjo šolo in njegova želja po znanju in šolanju se kaže že v njegovi izjemni angleščini. Iz tega fanta še nekaj bo. Pripelje me domov, kjer me pričaka cela družina. Douglas, njegova žena in vsi ostali, ki nimam pojma, kdo so. Natakarica, sobarica, gospodinja, hišnik … Vsak nekaj od tega ali pa kar vsi vse.
Ko mi pove, da je bil leta 1970 eden prvih belcev, ki se je priselil v Papuo Novo Gvinejo, vem, da sem na pravem mestu.
