Na potovanju si pogosto izpostavljen množicam ljudi, ki te oblegajo in ti enostavno ne dovolijo, da se umakneš v svoj kotiček. Lahko, če se umakneš v manjši park in najdeš prazno klopco obsijano s soncem. A to ni vedno mogoče. Takrat poiščeš prostor, kjer imajo dobro kavo ali pivo. Lokalno, seveda. In tam je navadno gneča. Razposajeni ljudje, ki veselo in nenadzorovano govorijo drug čez drugega. Takrat je čas za globok vdih in izdih.

15 ur me loči do svojega petega maratona. Imenovanega kot enega najslikovitejših maratonov na svetu. Tek po sydneyjskih ulicah in parkih. Ena od 40.000 tekačev bom, ki bomo pritekli pred znamenito operno hišo. Kaj vse bom videla na poti, bom videla, ko pridem tja. Morda za marsikoga slaba priprava na maraton, ampak meni potek proge navadno ne pomeni veliko. Morda preverim samo podatek, koliko »višincev« bomo naredili, pa še to navadno po prijavi.

Jutranji spanec sem brez težav podaljšala do poldneva in se v času kosila podala po polnih ulicah Newtowna. Alternativni sydneyjski predel, kjer se mešajo kulture, kjer najdeš čudovite butične trgovinice lokalnih kreatorjev, umetnikov, vintage trgovine z rabljenimi oblačili in številne kavarne s kavo z vsega sveta. Čarobni kotiček tega ogromnega petmilijonskega mesta, kjer sem našla fantazijsko obleko, ki jo krasijo pravljične poslikave Alice v čudežni deželi. In kjer sem se odpravila na čudovito sončno teraso z dobrimi ogljikovimi hidrati (lokalnim pivom). Nabito polno. Nagužvano do amena, bi rekli v Celju.

Ne slišim svojih misli. Nervira me ta na desni. In tisti zadaj, v kotu. Znova. Globok vdih. In moj prostor je tu. Odmislim vse okrog sebe. Kljub hrupu okoli mi uspe. Uživam v svojem miru. Zatopim se v svoje misli.