Obožujem otroke. Že od nekdaj. Z veseljem sem pomagala staršem paziti, vzgajati, previjati in se igrati z obema mlajšima bratoma in sestro. Sanjala sem, kako bom pri 30 imela svoje otroke. Mejo prestavila za pet let navzgor. Se vmes podala z dvema kovčkoma otroških igrač v največjo brazilsko sirotišnico v Riu de Janeiru, poskušala vzpostaviti agencijo za pomoč pri mednarodnih posvojitvah, zbrala denar za gradnjo osnovne šole v Nepalu (ki jo odpiramo novembra letos) in zdaj je končno padla odločitev, da postanem varuška. In to angleško govoreči družini z Mavricija, ki ima restavracijo s hitro hrano, kjer bom lahko pomagala pri strežbi. Ja, tudi to zaprisego, da ne bom nikoli v življenju stregla, sem že drugič prelomila. In da je zadeva še bolj zanimiva, selim se na zahod Avstralije. Na osemurno potovanje. Z letalom. V tem času bi doma že zdavnaj odletela iz Evrope.

Selitev za službo je med drugim posledica pomanjkanja denarja. Ne toliko pomanjkanja kot misli na to, da ne bo od nikoder prišel. Delo v kavarni, restavraciji ne prinaša zagotovljenega zaslužka. Slabo vreme, manj gostov, manj dela, manj ur, in hitro sem padla s 45 ur prvi teden na 10 drugi. Tega si enostavno ne morem privoščiti.

V Brisbane sem prišla popoldan. To je že moj četrti obisk velemesta z dušo. Z dušo, ki me je očarala. Igra luči. Zelena narava. Reka skozi pisano mesto. Igrive ulice. Nikoli preveč nasičene. Nisem ljubiteljica mest. Še posebej ne velikih mest. Zame je še Ljubljana prevelika. Ampak Brissy. Nekaj je na tej njegovi igrivosti. Življenju, ki ga razdaja. Barvah, ki te odpeljejo. Imam svoj najljubši kotiček. Kangaroo Point. Kako klišejsko se sliši. Tako avstralsko, pa vendar tako domače.

Klif. Plezalna stena. Tekaška pot ob reki. Kolesarji. Prostor za piknik. Reka in na njej kajakaši. Na drugi strani brega pa tisto, kar spada k mestu. Stolpnice. Hoteli. Beton. Daleč stran. In za njimi sonce. Čeprav tako hladne stene iz te točke postanejo tople. Prijetne. Najlepši del dneva. Sončni zahod.

Sedela sem za svojo mizo in pisala razglednice. Kupila sem jih ob prvem obisku Brisbana. Pred dobrim mesecem. Jih s seboj odnesla v Cairns. In prazne nazaj sem. Takrat bi nanje pisala druge besede. Z drugačno energijo. Danes sem se v njih zahvaljevala izkušnjam, ki so me pripeljale do tega, da postanem varuška. Da se preselim k neznani družini, na katero se bom verjetno zelo hitro navezala. Takšna sem. Najprej sem spila kavo. Potem nekaj bolj osvežilnega. Pa še eno kavo. In še eno osvežilno pijačo. Ja, očitajte mi. Nima za hrano, pa pije na veliko. Uživam. Živim življenje. In kot bi rekel marsikateri prijatelj – zajemam ga z veliko žlico. Življenje, namreč. Levo od mene se za visoko mizo usede simpatičen par. Opazujem ju. Kako sta srečna. Zaljubljena. Sproščena. Uživata. Zajemata z veliko žlico. Kot jaz. Nakar me ogovorita.

»Od kod pa si, če smeva vprašati?«. »Iz Slovenije.« »Videla sva, da pišeš razglednice, kot sva jih midva, ko sva začela potovati skupaj.« Vsak izza svoje mize opazujemo sončni zahod. Tisto žarečo kroglo, ki se hitro skriva za visokimi poslovnimi nebotičniki in prestižnimi hoteli. Pogovarjamo se o karieri. Potovanju. Službi. Študiju. Odnosih med ljudmi. O izkušnjah, ki so nas pripeljale na isto točko. Povabita me, naj prisedem.