
Sprehod. Hoja. V naravi ali po središču mesta. To je tisto, kar osvobaja. Nikoli v življenju nisem kupila vozovnice za ogled katerekoli destinacije z avtobusom. Ker raje hodim kot sedim.
Ker med vožnjo ne vidiš obrazov lokalnih ljudi. Ker si med hojo precej bolj pozoren na dogajanje okoli sebe. Enostavno zato, ker je svež zrak tisti, ki pomaga pri svobodnem raziskovanju in odkrivanju lokalnih skrivnosti čudovitih krajev. Tudi po Avstraliji. Čeprav je ogromna.

Preden sem zapustila Sunshine Coast in se iz vzhodnega Queenslanda odpravila v svet novih dogodivščin na drugo stran, Zahodno Avstralijo, sem se kot zavedna Slovenka seveda morala povzpeti na nekaj najvišjih vrhov v okolici. Ko od daleč opazujem hribe, ki jih Avstralci imenujejo gore, si ne morem pomagati, da ne bi pogrešala domačih vrhov. To je moja meditacija. Prvih nekaj metrov sopiham kot stara lokomotiva, potem se moj motor ogreje in poletim proti vrhu. Vem, da me tam čakajo božanski razgledi. Tja daleč naokrog, kjer so ljudje. Kjer se skrivajo v svoji coni udobja.
Poti niso označene, markacij ni, so le sledi živali.
Slovenci smo športni narod. Zelo. To s ponosom pojasnjujem redkim Avstralcem, ki jih srečujem na tako imenovanih »bushwalking trails«. Dolgo nisem razumela, kaj naj bi ta »bushwalking« dejansko pomenil. Saj vendar ne hodite med grmovjem in drezate v najbolj skrite kotičke, kjer se skrivajo kače in pajki. Zdaj razumem. Rastje je, če ne gre za deževni gozd, res podobno našemu, včasih mediteranskemu grmičevju. Poti niso označene, markacij ni, so le sledi živali. Njihovim potem ni treba vedno slediti, ker pogosto vodijo do vode ali njihovih domov.

Na vsako goro sem se povzpela z drugim avstralskim prijateljem. Vsak vikend je imel čas nekdo izmed njih. Mount Beerwah je najvišji vrh Glass House Mountains. Ne, ne gre za gore, kakršnih smo vajeni doma. Vrh sega samo 556 metrov v nebo in na spletu piše, da ga osvojiš v treh urah. Tja bi morala s prijateljem, ki je sicer zelo uspešen fotograf. Fotografira nepremičnine. Razveselil se je možnosti, da bo končno naredil panoramske posnetke te čudovite pokrajine vulkanskih stožcev. Najprej sem ga okarala, ko je parkiral avto in obul svoje športne copate brez profila. S seboj je vzel ogromen nahrbtnik. S težkim dronom. In popolno fotografsko opremo. Ne, to ne bo šlo.
Ponudila sem mu pomoč, da mu nesem polovico stvari. Po moško je seveda zavrnil. Ko sva po 30 minutah prisopihala do vznožja gore oziroma stene, po kateri je treba priplezati do prvih stezic, se je ustavil. Utrujen pod težo nahrbtnika, brez vode, nad nama vroče sonce in poldne. Še dobro, da je zima, da so temperature nekoliko prizanesljivejše. Na vsakem delčku telesa mu je pisalo, da ne gre naprej. »Če nisi popolnoma prepričan o svojih sposobnostih, da boš zmogel do vrha, se obrniva. Gora me bo počakala, tebe pa najverjetneje čakajo druge avanture. Primernejše tvojim željam.« Želja po osvajanju najvišjega vrha je bila seveda moja. Čisto po slovensko. Na najvišjega, kaj pa.

``Naslednje jutro sem se na vrh podala sama.``

``Odločitve naj bodo torej takšne, ki nas bodo gnale k uresničitvi.``
Naslednje jutro sem se na vrh podala sama. Najprej sem sledila 4-članski družini, ki je vsaj približno poznala pot (naj še enkrat poudarim, da poti niso označene). Po dobrih 30 minutah mimo nas priteče moški. Prijetno pozdravi – ja, navade pozdravljanja v naravi ali na vasi so enake kot pri nas – in teče dalje. Strmo navzgor. Pomislim na tek na Grintavec. Mislim, da je bilo še nekoliko bolj strmo. Pri naslednjem ovinku se ustavi in jaz ga seveda ogovorim.

Do vrha sva šla skupaj. Potrebovala sem približno dobri dve uri. Verjetno bi bilo precej hitreje, če na začetku ne bi sledila počasnemu tempu družine. Nisva tekla, a sva vseeno nekoliko hitela. Ker je lovil minute. To je bil njegov tretji vzpon tisti dan. Čakala sta ga še dva. Zadal si je, da bo letos naredil 100.000 višinskih metrov. Kar je v Avstraliji nekoliko težje kot pri nas. A me je znova opomnil, kako vztrajni in odločni znamo biti ljudje. Ne bom govorila o Slovencih, ampak predvsem o tistih, za katere vem, da so odločni, trmasti in vztrajni. In to so navadno ljudje s športno dušo. S športno voljo, ki vztraja.
Takšne bi morale biti naše vsakdanje odločitve. Trdne, močne, odločne in jasne. In takšne, ki so uresničljive in dosegljive. Realne. V nasprotnem primeru nam lahko prinesejo večje razočaranje, kot bi bil lahko uspeh. Odločitve naj bodo torej takšne, ki nas bodo gnale k uresničitvi. Ki nas bodo spodbujale, da jih dosežemo, izpolnimo in že na poti najdemo nove. Še višje. Ki nas bodo osrečile in olajšale pot do samozadovoljstva. Kot je moja odločitev, da želim biti srečna in v življenju početi tisto, kar me osrečuje.