Sprehod. Hoja. V naravi ali po središču mesta. To je tisto, kar osvobaja. Nikoli v življenju nisem kupila vozovnice za ogled katerekoli destinacije z avtobusom. Ker raje hodim kot sedim.

Ker med vožnjo ne vidiš obrazov lokalnih ljudi. Ker si med hojo precej bolj pozoren na dogajanje okoli sebe. Enostavno zato, ker je svež zrak tisti, ki pomaga pri svobodnem raziskovanju in odkrivanju lokalnih skrivnosti čudovitih krajev. Tudi po Avstraliji. Čeprav je ogromna.

Preden sem zapustila Sunshine Coast in se iz vzhodnega Queenslanda odpravila v svet novih dogodivščin na drugo stran, Zahodno Avstralijo, sem se kot zavedna Slovenka seveda morala povzpeti na nekaj najvišjih vrhov v okolici. Ko od daleč opazujem hribe, ki jih Avstralci imenujejo gore, si ne morem pomagati, da ne bi pogrešala domačih vrhov. To je moja meditacija. Prvih nekaj metrov sopiham kot stara lokomotiva, potem se moj motor ogreje in poletim proti vrhu. Vem, da me tam čakajo božanski razgledi. Tja daleč naokrog, kjer so ljudje. Kjer se skrivajo v svoji coni udobja.

Slovenci smo športni narod. Zelo. To s ponosom pojasnjujem redkim Avstralcem, ki jih srečujem na tako imenovanih »bushwalking trails«. Dolgo nisem razumela, kaj naj bi ta »bushwalking« dejansko pomenil. Saj vendar ne hodite med grmovjem in drezate v najbolj skrite kotičke, kjer se skrivajo kače in pajki. Zdaj razumem. Rastje je, če ne gre za deževni gozd, res podobno našemu, včasih mediteranskemu grmičevju. Poti niso označene, markacij ni, so le sledi živali. Njihovim potem ni treba vedno slediti, ker pogosto vodijo do vode ali njihovih domov.

Na vsako goro sem se povzpela z drugim avstralskim prijateljem. Vsak vikend je imel čas nekdo izmed njih. Mount Beerwah je najvišji vrh Glass House Mountains. Ne, ne gre za gore, kakršnih smo vajeni doma. Vrh sega samo 556 metrov v nebo in na spletu piše, da ga osvojiš v treh urah. Tja bi morala s prijateljem, ki je sicer zelo uspešen fotograf. Fotografira nepremičnine. Razveselil se je možnosti, da bo končno naredil panoramske posnetke te čudovite pokrajine vulkanskih stožcev. Najprej sem ga okarala, ko je parkiral avto in obul svoje športne copate brez profila. S seboj je vzel ogromen nahrbtnik. S težkim dronom. In popolno fotografsko opremo. Ne, to ne bo šlo.

Ponudila sem mu pomoč, da mu nesem polovico stvari. Po moško je seveda zavrnil. Ko sva po 30 minutah prisopihala do vznožja gore oziroma stene, po kateri je treba priplezati do prvih stezic, se je ustavil. Utrujen pod težo nahrbtnika, brez vode, nad nama vroče sonce in poldne. Še dobro, da je zima, da so temperature nekoliko prizanesljivejše. Na vsakem delčku telesa mu je pisalo, da ne gre naprej. »Če nisi popolnoma prepričan o svojih sposobnostih, da boš zmogel do vrha, se obrniva. Gora me bo počakala, tebe pa najverjetneje čakajo druge avanture. Primernejše tvojim željam.« Želja po osvajanju najvišjega vrha je bila seveda moja. Čisto po slovensko. Na najvišjega, kaj pa.