Potapljanje. Tudi zaradi tega sem prišla na Kubo. Da bom doživela pravi podvodni raj. V Trinidadu poskusim srečo. Ravno tiste dni je bilo morje nekoliko bolj razburkano, zato niso opravljali potopov. A sem popolno pravljico Karibskega morja zato doživela na Playi Giron in v Zalivu prašičev. Ja, to je sloviti Bay of Pigs oziroma Bahia de Cochinos.

Podvodni raj z veliko tragedije

Tu je leta 1961 ameriški predsednik Kennedy med hladno vojno želel na kolena spraviti voditelja Fidela Castra, a namesto njega umoril 114 nedolžnih domačinov, med njimi otroka. Posebno mesto so mu posvetili v vojaškem muzeju, kjer hranijo njegova oblačila. Na dnu morja je ogromno razbitin ameriških ladij. Raj za raziskovanje morskih globin. In raj za tiste, ki se prvič potapljamo drugje kot v slovenskem morju.

Raznolikost tropskih rib, pestrost koral in skrivnostnost črnih globin. Kar šla sem. Po koralnem grebenu navzdol. Votline in luknje, polne razigranih ribic, so me zapeljale. Kar naenkrat zaslišim kraguljčke. Pregloboko sem. Potapljala sem se s sinom najbolj znanega in izkušenega potapljača v tem delu Kube. Julijo Jr., sin Julia in Lidie, bo nadaljeval družinsko tradicijo. Cena potopa? Tako poceni, da sem, ko sem plačala prvo uro, plačala še dodatni dve za naslednji dan. Petnajst evrov na potop z vso opremo, prevozom do izhodišča in vodenjem. Brez doplačila za turkizno Karibsko morje in tropsko življenje na koralnih grebenih ter raziskovanje razbitin potopljenih ladij. Če ne bi imela čez tri dni letala proti domu, bi zagotovo še ostala.

Prestižnejši del potovanja

In tu se prestižni del potovanja šele začne. Na avtobusni postaji. Polna čakalnica. Avtobus do Havane seveda prezaseden. Petnajst nas je, ki čakamo na proste sedeže v njem. Tik pred odhodom se nekaj mest sprosti. Še dva sta pred mano. Par. Nato se štiričlanska družina odloči, da gre raje s taksijem. Cena je ista, vožnja hitrejša in udobnejša. A avtobusa od nikoder. Ustvarjajo se skupine, kdo bo šel s kom v taksi. Spoznam Kolumbijca, ki potuje sam. Med službenim potovanjem je imel prost dan in je skočil na potop. Zdaj se vrača v hotel. Vpraša me, ali že imam prenočišče. Imam in nimam.

Zbudim se v 14. nadstropju. Meliá Cohiba. Petzvezdični hotel za poslovneže, kjer je prenočitev približno … Toliko, kot me je v povprečju stalo deset noči v casi particular. Pod mano slavni Malecon. Betonski zid, v katerega butajo valovi in ob katerem se sprehajajo trume turistov na poti v stari del Havane. Tja se odpravim tudi sama. Po obilnem brezplačnem zajtrku, seveda. Ima svoj čar, Malecon. Hurikan Irma ga je v velikem loku preskočil in poplavil del Havane. Kubanci pravijo: »Dokler bo moker Malecon, te bom ljubil.« Dolga osemkilometrska obalna promenada gre mimo ameriškega veleposlaništva. Tam stoji že leta. In kaj je pred njim? Nekakšen trg stebrov za zastave. Fidel jih je tam postavil z namenom. Na ameriški ambasadi je bil namreč napis proti Fidelu in revoluciji, ki se ga je videlo daleč proti staremu delu Havane. Razprte in plapolajoče zastave so ga skrile.

Havana v manj priljubljeni obliki

Prašne ceste, umazane in propadajoče stavbe. Zapuščeni hoteli. Kaos. Vročina in smog. Pisani starodobniki, ki za mastne denarje po mestu prevažajo Američane. To je Havana. Ni mi všeč. Ko se prebijem do starega dela, se prepustim ulicam, salsi, ki odmeva v vsakem parku, kjer prepevajo starejši domačini. Uživam v bogati arhitekturi in visoki umetnosti. Kar nekaj znanih slikarjev ima tu svoje ateljeje. Sprehodim se po skoraj vseh. Ne, umetnine ne smeš iskati. Zato ničesar ne najdem. Nič mi ni všeč. Spoznam Annio Alonso. Eno znanih slikark na Kubi. Ker je ravno Anja, si postaneva všeč. Klepetava dobro uro. Potem odhitim naprej po ulicah. Za sabo slišim vzklik: »Anja!« Kdo me pozna sredi Havane? Italijani, s katerimi smo za moj rojstni dan osvajali Pico Turqino. Spijemo espresso in se dogovorimo za večerno pivo.

Zakaj je Cayo Granma moja najljubša ribiška vasica?

Plesala sem. Povsod.

Pogledam še enkrat. Počakam, da se izpiše še v angleščini. Naredim krog po parkirišču in se vrnem. »Canceled (odpovedan).« Informatorka mi hladno odvrne, da bodo čez tri ure dobili navodila, kaj z nami. Berem knjigo. Dve uri. Na letališče se pripeljeta Tatjana in Mojca. Slovenki, s katerima sem prvo noč preživela v baru v Varaderu. Po nas pride avtobus, ki nas bo odpeljal v letovišče. Tam bomo počakali na naslednji let. Ki bo? Ne vedo še točno. Čez dva ali tri dni. Ja, s Kube gredo večinoma čarterski leti in samo srečne smo lahko, da bo sploh kakšno letalo na voljo tako hitro. Vozimo se eno uro. Tema je. Kam nas peljejo? Stopimo iz avtobusa in pred sabo zagledamo raj. Petzvezdično letovišče, živa kubanska glasba. Čakata me dva dneva all-inclusive na belih peščenih plažah. Občutek imam, da sem prišla na medene tedne. Še eno darilo za rojstni dan. Zdaj se dopust šele začne. Gracias, Cuba! Se sprašujete, kje sem plesala? Povsod.

(Članek je bil objavljen v časopisu Delo in na portalu Mična.)

Ne hotelska soba, mene bolj očarajo preproste vasice.