Ulica je bila prazna. Precej bolj mirno je bilo kot navadno do zdaj. Pisala sem bratu, ali ima čas, da poklepetava.
Nekaj je bilo v zraku. Zdaj vem. Nova luna. Vedela sem, da ne bo ok. Čutila sem, da se bo tokrat zares zgodilo.
Sedim ob reki Todd. Suhi rečni strugi, ob kateri so se pred 20.000 leti ustavili aborigini. Ob reki so Angleži postavili prvo telegrafsko postajo, ki je omogočila komunikacijo med Adelaidom in Darwinom. Med njima je sicer 3.032 km.
Razmišljala sem, kako bi lahko izvedela več o prvih prebivalcih Avstralije. Kako bi se jim približala in preživela z njimi kakšen dan ali dva.
Nad mano je milijarda zvezd. Skrivnostno pesem poje veter. Toplo me boža po obrazu. Vonj žerjavice in čaroben oranžno-rdeč sijaj z ognjišča ustvarjata vonj domačnosti.
Sanje. Sanje, ki sem jih sanjala kot majhna deklica. Spomnim se svoje risbice. Joj, kako sem bila ponosna nanjo. Še jo hranim. Narisala sem jo s svinčnikom. Na pol strani lista A4.
Še preden sem začela težko pričakovano prostovoljno delo v vasici sredi ničesar, se je moja dogodivščina začela že s samim odhodom iz Alice Springs.
Prerojena. Srečna. Sproščena. Nasmejana. Polna optimizma in nove energije. Čiste. Iskrene. Pristne. Takšne, kakršni so ljudje v Nepalu. Takšna sem se vrnila po mesecu raziskovanja božanskih kotičkov pod najvišjo steno sveta.
Neprespana noč. Spodnji sosedi so pozno v noč, skoraj do jutra, skrbeli, da nisem mogla zaspati. Dejansko so bile mirne noči v Brisbanu redek primer.
Ko se ti deset mesecev vsak dan zgodi veliko zanimivih stvari, doživiš ogromno novih izkušenj, spoznaš toliko edinstvenih ljudi in njihovih zgodb, vidiš številne markantne stvari, je težko za vsako od teh napisati zgodbo.