Plenilci so povsod. Prav tako tisti strupeni. A se večinoma skrivajo. Tako v dobrih 11 mesecih potovanja nisem naletela na veliko strupenih živali. Prvi teden me je pred hišo pričakala črna kača in vse do zadnjega meseca me ni presenetilo niti eno strupeno bitjece. Dokler nisem vkorakala v Južno Avstralijo in Viktorijo, kjer se moja pot zaključuje. Da moram biti hvaležna za vse, kar sem videla, doživela, spoznala in dojela, me je opomnila tigrasta kača. Ena najbolj strupenih na svetu.
Ob prelepih razgledih nad bujno obarvanim grmičevjem sem precej brezmiselno uživala v hoji nad jeznim oceanom. Veter je vztrajno mršil moje lase. Kako lepo bom za njih skrbela, ko se vrnem. Skurjeni od sonca, vročine, vetra, peska in soli. Suhi, posušeni in krhki hranijo spomine. Da se vrnem k sprehodu.
Če si zamudil začetek zgodbe o hvaležnosti, lahko tukaj prebereš, kaj vse se je dogajalo na Great Ocean Road.
Nikjer nikogar. Sama se sprehajam po ponekod ozkih, drugod prav lično urejenih poteh. Peščenih pohodnih poteh. Obloženimi z lesenimi in plastičnimi oblogami, da se pesek ne vdira preveč. Ponudi se mi krajšnica. Namesto med grmičevjem se lahko do naslednje postojanke odpravim po peščeni cesti, namenjeni za terenska vozila 4×4. Za nas nepotrebna, za Avstralce skoraj obvezna oprema vsake družine, ki ima rada pustolovščine.
Ves pogum, ki je v meni, in adrenalin,
ki ga obožujem, sta izgubila borbo z razumom.
Krajša pot? Nikakor in nikdar. Ni minilo pet minut, ko pred sabo zagledam nekaj ogromnega. Nagravžno ogromnega. Je mrtva? Nekam kratka je. Za trenutek obstanem, potem pa se ji približam. Vidim rep. Zvit je tam nekje v luknji. Kje je glava? Morda spi. Naredim še en korakec bližje. Zagledam glavo. Pokončno jo skriva v visoki travi. Na preži je. Zvito in skrbno pripravljena na napad. Slišala me ni – ne, ni se mi še toliko poslabšalo, da bi se sama s sabo pogovarjala, verjetno je sklepala, da si bo za večerjo privoščila valabija (manjša vrsta kenguruja). O, ne. Ne boš. Ves pogum, ki je v meni, in adrenalin, ki ga obožujem, sta izgubila borbo z razumom.
“Obrnem se in se odločim za krajšo pot.”
“Prelepi razgledi nad bujno obarvanim grmičevjem.”
Obožujem svoje življenje. Srečna sem v svoji koži in hvaležna za vse, kar sem že izkusila – tudi tiste manj prijetne nauke. In še bolj hvaležna za vse, kar me še čaka. Kar se še moram naučiti in kar še moram doživeti. Vse, kar mi je svetloba ob mojem rojstvu položila v zibelko.
Obrnem se in se odločim za krajšo pot. Prvič v življenju. Ne zato, ker je lažja. Ne zato, ker je krajša. Temveč zato, ker je varnejša. In sem hvaležna za svoje življenje.
