Tiste predstave iz filmov. O Havajih. Ples hula. Božanske plaže. Čudoviti ljudje. Čarobni sončni zahodi.
I’m not proud of the fact that it took me a year to read it, I’m proud it accompanied me on this journey. Somehow, so many things happened to me this year, that I simply didn’t have (or rather, didn’t
Razmišljam. Ja, tudi to se zgodi. Razmišljam, zakaj sedim v dolgih hlačah in puloverju sredi poletja v eni najbolj suhih regij Avstralije. Avstralija, ki velja za najbolj suho celino, tako kot preostali deli sveta doživlja korenite podnebne spremembe.
Potovati v avtomobilu? Morda. Kakšen teden, dva. Zunaj cone udobja. Kupim. Živeti v avtomobilu dva meseca? Z neznancem?
Ko tečem po obali Portlanda na jugu Avstralije, 300 km stran od Melbourna, se zavem, čemu sem se v zadnjih dveh mesecih odrek(a)la.
Skuhala sem si kavo. Ni domača, slovenska. Je pa iz džezve, in to bosanske. Kupila sem jo od nekdanje lastnice balkanske restavracije na obrobju Brisbana.
Drugo jutro nas, po meditaciji ob sončnem vzhodu, pričakajo neznosna vročina, močan veter, za tem nenadoma nor naliv, in kar naenkrat se nebo začne barvati v oranžne, svetlo- in temnosive odtenke.
Vedno ena in ista pričakovanja. Nepozabno silvestrovo. Preživeti najdaljšo noč v letu s tistimi, ki nam nekaj pomenijo. S pravimi prijatelji.
Slabo vreme naju je spremljalo tudi v parku Grampians. Usklajevala sva dneve z vremenom, ure s soncem, poti z dežjem, da bi nama od najinega obiska uspelo odnesti čim več. Videti in prehoditi največ. Končno sva se zbudila v čudovit
Spominjam se trgatve – kot bi bila včeraj. Ko smo se kot otroci podili po vinogradu, vmes malo trgali, se skrivali, kakšen grozd pojedli in nato najverjetneje naredili več škode kot koristi.