Spominjam se trgatve – kot bi bila včeraj. Ko smo se kot otroci podili po vinogradu, vmes malo trgali, se skrivali, kakšen grozd pojedli in nato najverjetneje naredili več škode kot koristi. Medtem ko so odrasli marljivo trgali in polnili košare, z brentami hodili po hribčku gor in dol, so v meni rasli čudoviti spomini na Bizeljsko.

To je bil čas v letu, ko se je v brunarici na vrhu hriba zbrala vsa družina. In vsi družinski prijatelji, ki so prišli pomagat. Vsi vemo, zakaj. Za okusno kosilo, kakšen liter mošta in željo, da kmalu dobijo še kakšen liter ali dva, ko se bo mošt spremenil v žlahtno kapljico.

Ozka makadamska cesta, ki nas je vodila do brunarice, je naznanjala, da smo na cilju. Pot iz Celja do Bizeljskega se mi je, kot 6-letni deklici, zdela dolga kot potovanje čez pol Slovenije. Ovinkasta cesta izziv za občutljiva želodčka, mojega in bratovega. A okus svežih domačih vinogradniških breskev in objem starih staršev je poplačal vsako minuto takratnega trpljenja.
Stare tradicionalne slovenske ljudske pesmi, ki so odzvanjale s terase po vsej dolini, so vedno naznanjale, da je bila bera uspešna in dan vreden večernega zadovoljstva.

Pustimo vse podrobnosti, kako je bilo, ko se je naša zelo številčna družina strpala v brunarico zvečer, in kakšne vonjave so se po veliki pojedini in neznanski količini popitega mošta in pozobanega grozdja podile med lesenimi stenami. Spomini, ki jih skoraj s solzami v očeh obujamo z brati, sestrami in bratranci, so tisti, ki so se naselili v nas pred mnogimi leti in nas ne bodo nikoli zapustili.

Zakaj ta zapis? Ker so to poplave spominov, ki so privreli na dan, ko sem se z belgijsko sopotnico vozila med tasmanskimi vinogradi. 15-minutna vožnja z obale Bay of Fires, skozi zaščitene gozdne površine, naju je po makadamski cesti pripeljala do družinskega vinograda Priory Ridge Wines. Seveda, vinsko klet so zaprli pred dvema urama. Ah, kaj potem. Zagotovo živijo tu in bodo veseli, če bosta na vrata potrkali dve popotnici, ki jim bosta na koncu pustili nekaj dolarjev.