Top

Ko se sprehajam po poti ob oceanu, kjer se večina ljudi vozi, mi skozi misli tavajo zgodbe mojega življenja. Razmišljam, kdo so tisti, ki mi pomenijo največ. Kdo so tisti, za katere komaj čakam, da jih objamem. Razmišljam o svojem “malem” bratu (v resnici je glavo višji, pa vendar bo zame vedno tamali).

Danes praznuje svoj 16. rojstni dan. Pri teh letih me je že vleklo v svet. Prvi letnik 1. gimnazije v Celju. Naš Kajuh. Če me spomin ne vara, sva se s takratno najboljšo prijateljico odpravili v Španijo. Z agencijo, kako pa drugače. In tisto leto se je rodil tudi moj bratec. To je trenutno natančno pol mojega življenja nazaj.

“Ko se sprehajam po poti ob oceanu, kjer se večina ljudi vozi, ...”

“... mi skozi misli tavajo zgodbe mojega življenja.”

Ko smo se vračali z avtobusom proti Sloveniji, so naši celjski rokometaši postali evropski prvaki. Ves avtobus je prenos tekme nervozno poslušal po radiu. Seveda, takrat še nismo bili obsedeni z internetom. Smo ga sploh že imeli na mobilnikih? Mislim, da ne. Ah, kje! To so še časi, ko smo preračunavali, koliko bo stalo starše, če nas pokličejo, in koliko bom zapravila, če se jim bom morala javljati. Ah, sladke skrbi.

Prisotna sem v tem mikro delčku časa,

da lahko uživam v rezbarijah sonca, vetra, morja in neviht.

Februar je mesec, ko ogromno ljudi v mojem življenju, pomembnih in vrednih ljudi, praznuje rojstni dan. Zanimivo, nekaterim ta osebni praznik ne pomeni nič. Nekaterim vse. Nekateri ga želijo preživeti z vsemi prijatelji, nekateri se navadno odpravimo na potovanje. Jaz bom svojega letos preživela na Fidžiju. Lani sem ga tu, v Avstraliji. In moj bratec je letos od mene za rojstni dan prejel letalsko karto za Bali. Tam se dobim z obema bratoma, da skupaj sklenemo moje 15-mesečno popotovanje.

“Voda spodjeda umetnine, ki jih je oblikovala narava.”

“Pred 6.000 leti je bila obala od dva do 300 metrov pomaknjena proti oceanu.”

Hvaležna. Za vsako izkušnjo. Za vsak klif, ki ga lahko vidim, preden ga ocean dokončno preoblikuje v čudovit oranžen pesek in ga premeša s hladnimi valovi. Pred 6.000 leti je bila ta obala od dva do 300 metrov pomaknjena bolj proti širnemu oceanu. O minljivosti, spremenljivosti in hvaležnosti biti prisoten tukaj danes, pišejo table. Ne samo danes, vsak dan. Vsak trenutek, ki ga doživim, je pomemben. Kdo ve, koliko let bodo še obstajale vse te naravne lepote. Avstralija je krhka. Krhka v svoji notranjosti, saj jo v velikem delu sestavljajo peščenjaki. Ja, puščavska celina, ki jo krasijo tropski deževni in evkaliptusov gozd.

Dva centimetra, vsaj, na leto, se ta čudovita obala spreminja. Voda spodjeda umetnine, ki jih je oblikovala narava. Naravni mostovi se rušijo, jame nastajajo luknje, arkade se spreminjajo v stolpiče, stolpiči izginjajo skupaj z nevihtami na dno oceana. Prisotna sem v tem mikro delčku časa, da lahko uživam v rezbarijah sonca, vetra, morja in neviht. Moč narave preoblikuje svoje umetnine po svoje. Vedno hitreje. In vedno močneje.

“Zaradi ogroženih živali, ki gnezdijo pod klifi.”

“Zaradi varovanja svetih krajev aboriginov.”

Ograje, ki nam radovednim popotnikom – in turistom – preprečujejo, da se sprehajamo po klifih, so tam z razlogom. Več jih je v resnici. Zaradi hitrega krušenja je ograja – vidijo se ostanki starih mrež – pomaknjena vsaj za dva metra stran od oceana. Zaradi naše varnosti. Zaradi varovanja naravnih znamenitosti. Zaradi varovanja svetih krajev aboriginov. Zaradi ohranjanja živalskih vrst, ki gnezdijo pod temi klifi.

Na tisoče morskih ptic, med njimi najmanjša vrsta pingvinov, se skriva pred predatorji v svojih zatočiščih. Lisica je tista, ki menda najbolj ogroža avtohtone živalske vrste. Na stotisoče pasti je nastavljenih po vsej Avstraliji. Za lisice. Ki so jih na otok prinesli Evropejci v času pri- in poseljevanja tega oddaljenega otoka.

Se nadaljuje …

3

Dodaj komentar