Pazi! Pazi! Pazi, kam stopiš. Pazi, česa se dotikaš. Bodi previdna. Takšni so vsakodnevni nasveti prebivalcev Avstralije. Težko rečem Avstralcev, ker je res ogromno priseljencev. Ne, ni tistega pozdrava: »Uživaj, imej se lepo.« Ker te res na vsakem koraku lahko čaka nekaj, kar te spravi v nevarnost. A to me ni prestrašilo niti za trenutek. Kot me ne večina stvari v življenju. Dokler me ni na pisani tlakovani poti do hišice na drevesu, kjer sem živela prve tri tedne, pričakala dober meter dolga črna kača, ki se ni dala motiti. Ko sem jo vprašala, ali je strupena, je skomignila z repom in meditirala dalje.
“Pazi, kam stopiš!”
Opozorilne table na plažah severno od Cairnsa
»Pojdi mimo, če si upaš!« mi je skromno siknila nazaj. Spomnim se zadnjih 100 metrov svojega prvega pretečenega maratona. Po naši čudoviti slovenski Obali. Ko sem zbrala zadnje atome moči, pomežiknila sama sebi in odšprintala do cilja. Tako je bil videti moj prihod domov po srečanju s kačo.
Sprejemati. Ne pričakovati. Vdihniti.
In enostavno uživati.
Je bila strupena? Če je imela rumen trebuh, je bila zelo strupena. Kdo bi vedel, bila je tema, jaz pa se spomnim samo zvoka, ko sem zaloputnila z vrati. Ko se enkrat odločiš in odpotuješ tako daleč, si vedno pripravljen na … nove avanture, spremembe, prilagoditve, informacije. Moraš biti. Če nisi, ne prideš daleč, niti ne boš srečen in ne boš užival v spoznavanju novih skrivnosti, ki ti prihajajo naproti. To je ena tistih malenkosti, ki sem se jih prišla naučit. Sprejemati. Ne pričakovati. Vdihniti. In enostavno uživati. A ni tako enostavno, kot lahko zdaj napišem.
“Pojdi mimo, če si upaš!”
“Kaj mi je tega treba?”
Mrzlica iskanja službe me je hitro minila. Še posebno ko sem ugotovila, da tega, kar si želim, znam in obvladam, nekaj časa ne bom počela. Ko sem se zavedela, da na trgu tekmujem z mladiči, ki iščejo drobiž za preživetje in družbo za popivanje ob večerih ob skromnem bazenu v najglasnejšem hostlu v mestu. Ko sem se zavedela, da moram iz svoje cone udobja, ki sem si jo zgradila doma. Najpogostejše vprašanje, ki je prvi mesec odmevalo v moji glavi, je bilo sila enostavno: »Kaj mi je tega treba?« Ja, najlažje bi bilo kupiti letalsko karto in se vrniti v udobje, ki mi ga je nudila moja zelena Slovenija. Ampak res nisem zato prišla tako daleč, da ugotovim, da nisem več stara 20 in da si želim več od življenja. Pa saj to sem že vedela.
“Vztrajala bom.”
Vztrajala bom. Ne glede na to, da vsak dan poslušam z vseh koncev, da ni lahko. Toda zakaj bi moralo biti težko? Zakaj bi se morala vsak dan boriti s spreminjanjem, če lahko enostavno sprejmem okoliščine in mirno iščem dalje? Nekaj se bo že našlo. Samo kelnarila pa ne bom. Nikoli mi ni bilo treba. In tudi zdaj ne.
