Vsi govorijo o pogumu. Koliko poguma je bilo treba, da sem si upala pustiti vse in odpotovati. Ne bi govorila o pogumu. Želja, volja in trdna odločenost po raziskovanju. Odkrivanju novega. Neznanega. Zanimivega. Potovati. Spoznavati nove ljudi. Kulturo in življenje. To je tisto, kar mi je dalo pogum, da sem se odpravila na pot. In ne samo pogum, ki ga imam v sebi že od nekdaj.

Premagati strah. Podati se v neznano. Stopiti iz cone udobja. Najtežje je vse to najti, prepoznati in sprejeti. Šele nato lahko prideš do točke, ko se odločiš, da boš stopil korak naprej. Višje. Da boš preizkusil svoje zmožnosti.

Poraja se torej vprašanje – zakaj želja po potovanju? Od kod energija, ki venomer poganja neznano slo po mojih žilah, da moram nekam? Če bi se opazovala ta trenutek, bi filozofsko našla odgovore v strahu pred dejstvom, da se moram ustaliti. Ker se tako spodobi. Ker to vsi počnejo. Kupijo stanovanje, imajo otroke, kupijo psa ali mačko in se odločijo za mirno družinsko življenje. Ker je tako prav. Ker tako od nas pričakuje družba. Pa je res prav? Morda se bojim takšnega življenja. Čeprav si ga želim, vem, da ne bom več imela takšne svobode, kakršno imam zdaj. Morda zato takšna želja po potovanju.

Ne. Že od nekdaj sem imela »mravlje v riti«, bi rekla moja mami. Spomnim se osnovnošolskih dni. Ko smo se po Celju podili z rolerji. Ko sem morala hiteti na vsako odprtje nove trgovine. Novega trgovskega centra. Na vsak koncert, ki se je dogajal. Na vsako novo fotografsko razstavo v središču mesta. Povsod sem morala biti. Da ne bi česa zamudila.

»Enkrat se boš umirila. Boš videla,« je govorila. Pa še vedno čakam na ta trenutek.