Slabo vreme naju je spremljalo tudi v parku Grampians. Usklajevala sva dneve z vremenom, ure s soncem, poti z dežjem, da bi nama od najinega obiska uspelo odnesti čim več. Videti in prehoditi največ. Končno sva se zbudila v čudovit dan, ki ga je bilo treba izkoristiti. Tudi za sončni zahod. Seveda sem morala zlesti na najvišji vrh v parku.
Izplačalo se je. Ne samo zaradi razgledov nad mistično meglenimi vrhovi, ampak predvsem divje narave, ki se nama je pustila opazovati. Bila sva edina. Nikjer nikogar. Ni oblegana turistična točka. Kakopak, saj je treba hoditi strmo v hrib, da prideš do vrha. Tja se ne da z avtomobilom. Nimam predsodkov, a če točka ni dostopna z avtom, je na njej veliko manj ljudi.
Park Grampians
Mir. Tišina. Topel veter. Zadnji sončni žarki. Odličen čas za večerjo. Tik pod vrhom sva bila. Ob vijugasti cesti sva opazovala suho grmičevje, ki porašča pobočje. Skale. Trnove veje. Dva avanturista naju je vleklo kar navzgor. Med grmički. Zakaj bi hodila po cesti? Tu in tam je občasno, sem in tja kje kaj zašušljalo. Navadno je na plano skočil valabi. Manjši vrečar, podoben kenguruju. Za tistim poučnim ovinkom naju je čakala kača.
Sodeč po velikosti tega kuščarja, ki si ga je privoščila za večerjo,
je ta rjava kača najstnica.
Tista prava. Velika. Dolga. Debela. Ni se odplazila stran, ko naju je zagledala. Zmotila sva jo sredi obedovanja. Sklepam, da je bila dolgo na preži, da je v svojo čeljust zvabila velikega kuščarja. Ni se pustila motiti. S soncem obsijana je mirno pozirala med goltanjem ubogega plena. Kar zasmilil se mi je. Tako nebogljeno ji je visel iz ust. Ona pa je spokojno verjetno čakala, da popolnoma otrpne, preden ga pogoltne.
“Seveda sem morala zlesti na najvišji vrh.”
“Mir. Tišina. Topel veter. Zadnji sončni žarki.”
Rjava kača. Strupena. Ena najbolj strupenih na svetu. Tista, ki je v Avstraliji odgovorna za več kot polovico kačjih ugrizov. In v več kot 60 % povzroči smrt. Brez ustreznega ukrepanja lahko človeka ubije v manj kot 30 minutah. Je zelo prilagodljiva, zato se uspešno širi po vsej državi in se iz leta v leto njeno število povečuje. Morda ni presenetljivo, da nama jo je uspelo videti v odmaknjenem, manj obljudenem mestu. Sicer pa naj bi bila njena najljubša jed glodavci. Sodeč po velikosti tega kuščarja, ki si ga je privoščila za večerjo, je ta rjava kača najstnica. Na poti k odraslemu življenju. Odrasle naj bi bile bolj navdušene nad večjimi živalmi, vrečarji, kot so kenguruji in valabiji.
``Rjava kača``
“V več kot 60 % povzroči smrt.”
Enajst mesecev nisem srečala niti ene strupene živali. V Avstraliji, kjer te tako rekoč lahko ubije vse. Tako so mi vsi govorili, ko sem naznanila, da odhajam v deželo tja daleč stran. Nič nevarnega, nič strupenega mi ni prekrižalo poti. Razen tiste majhne črne kače drugi dan, ko sem prišla v Cairns. Čeprav večino časa preživim v naravi, so se strupenjače in drugi plenilci uspešno skrivali pred mano. V zadnjih mesecih bom očitno nadoknadila zamujeno. Bolj kot strupenih kač sredi večerje si še vedno najbolj želim videti koalo. V divjini. Ne tiste v živalskem vrtu. Tisto pravo, svobodno, ogroženo in počasno koalo.
