Vedno ena in ista pričakovanja. Nepozabno silvestrovo. Preživeti najdaljšo noč v letu s tistimi, ki nam nekaj pomenijo. S pravimi prijatelji. Vzklikati do onemoglosti, ko ura odbije polnoč in se letnica prevesi v eno naprej. Vznemirjenje ob mislih, kaj nam prinaša nova letnica na koledarju. Visoko zapisane želje, cilji, upanje, da bo boljše, lepše, drugačno od preteklega leta.

Po enajstih mesecih potovanja, ko si težko vzameš trenutek zase, ker nimaš svojega stalnega kotička, sem se pred meseci odločila, da bo letošnji vstop v novo leto drugačen. Brez pričakovanj. Miren. Samo moj. Naj bo to trenutek, ko si bom lahko vzela čas zase in se potopila v svoj svet. Brez motečih elementov. Pa čeprav so prijetni.

Ker nimam ob sebi svoje prave družbe, je bila odločitev za že drugi desetdnevni meditativni odklop enostavna. Ne želim tvegati in noči preživeti z ljudmi, ki mi ne bodo po godu, sama kar nekje ne bi bila rada, zato sem izbrala najmirnejši vstop v novo leto.

Prvič sem se za vipassana meditacijo odločila pred osmimi meseci. V mestecu Pomona, blizu Sunshine coasta. Še se spominjam tehnike, mojega najudobnejšega položaja za meditacijo. Morala sem ga sicer poiskati, a je še tu. Spomin ne vara. Deluje. Pomaga.