Ne bi rekla tipičen. Ampak povsem običajen dan. Kot morda mnoge po svetu je tudi mene malenkost obšla koronska spontanost. Lahko bi rekla neorganiziranost, pa se spontanost sliši precej lepše.
Spat grem, ko se mi zdi, zbudim se, ko se zbudim, jem, ko sem lačna, vse ostalo pa, ko pride na vrsto. In danes je bil dan za pranje perila.
“Limone z našega vrta.”
“Ves teden imamo popoldanske nevihte.”
Na tešče najprej sveža limonada iz limon z našega vrta in moj jutranji body balance, da poživim telo in duha. Meditacijo na koncu preskočim, ker se mi noro lušta kavica. Med tem ko čakam, da zavre voda, uredim gredico pred vhodom, kjer še vedno čakam, da se nekatere rastlinice poberejo po ciklonu, ko jih je ocean dodobra osolil. Tiste, ki jim ni več pomoči, vsak dan počasi odstranjujem, da bodo preživele lažje zadihale.
Vsak teden s plaže prineseva nadrobljene korale, pesek, školjke,
kamenčke, ki jih tukaj enostavno imenujejo pesek.
Po jutranji kavici, ki jo občasno skuham še za Barbaro (za tiste, ki ste pozabili, to je gospodinja, ki skrbi za red in čistočo v hiši), najprej v grelniku zavrem vodo in v mlačni vodi namočim perilo. Potem se lotim prebiranja kamenčkov na potki, ki jo urejava že dva tedna. Vsak teden s plaže prineseva nadrobljene korale, pesek, školjke, kamenčke, ki jih tukaj enostavno imenujejo pesek. No, zame so to korale in školjke. Vmes je kar nekaj velikih kosov, po katerih res ni udobno hoditi bos. Odkar sem tu, sem večino časa bosa. Obujem se samo, ko grem v mesto, okrog hiše sem v stiku z zemljo. Tako mi je med drugim svetoval tudi Matic.
“Okolica hiše počasi dobiva prijetno podobo.”
Prebiram kamne in iz njih ustvarjam rob potke, ki ga je pred tremi tedni odnesel ocean. Okolica hiše počasi dobiva prijetno podobo. Drevesa cvetijo. Iz zemlje kukajo novi poganjki. Preživele rože so se znova dvignile pokončno v nebo in se stegujejo proti soncu. Tri palme še čakajo, da jih posekamo in odstranimo. Ocean jim je namreč popolnoma izruval korenine, ko jim je odplaknil precejšen del zemlje pod nogami. Svoj zeleni prst s pridom izkoriščam za presajanje cvetlic na mesta, kjer vidim, da je nastala praznina.
Ko s sirkovo krtačo zdrgnem oblačila, si privoščim svež kokos, ki sem ga pred dvema dnevoma z drevesa spravila v hladilnik. Bolj mi paše okus hladne kokosove vode. Ko postrgam še kokosovo meso, lupinico očistim in postavim na sonce. »Ta bo šla z mano domov. Uporabljala jo bom za skodelico, da se bom vsako jutro spomnila na te koronske dneve, ki jih preživljam sredi tropskega raja,« si rečem, ko vztrajno odstranjujem lupino.
“Svež kokos, voda in mleko.”
“Rapati - najbolj razvajena psička na svetu.”
Vmes odgovorim na nekaj elektronskih sporočil, se pocartam z Rapati (najbolj razvajena psička na svetu!), skuham svojo najljubšo kasavo in si poleg pripravim najbolj enostavno solato. Sledi še ena kavica, normalno, in že je tu popoldan. Ves april je že oblačno. Ves teden imamo popoldanske nevihte. Tudi danes se nekaj pripravlja.
Nekaj čez šesto uro je sončni zahod, ki se ga danes zaradi dežja seveda niti približno ne vidi, in v trenutku se stemni. Dneva je konec. Za mano je že 40. dan na Salomonovih otokih. In še vedno nisem videla ničesar.
S tem se sicer ne obremenjujem več. Dejstvo je, da imam dovolj obveznosti, ki sem si jih nakopala, in mi čas mineva kot za šalo. Znamenitosti so zaprte, agencije ne obratujejo, na otoke pa skočim takoj, ko bom začutila, da je čas za spremembo lokacije. Ko se bom iz Honiare odpravila naokoli, me zagotovo ne bo »domov« kakšen mesec. In v tem času vem, da se bom popolnoma odklopila od vsega.
“Ko postrgam kokosovo meso, lupinico očistim.”
“Tropski zeleni raj pred hišo.”
Dovolj imam informacij, kaj se dogaja doma, v Sloveniji. Kako mešetarijo z denarjem, brijejo norce iz državljanov in kopljejo vedno globljo luknjo. Kaj finančno, moralno. Če vse to, kar počnejo v času izrednih razmer, kot narod pozabimo, si drugačnega vodstva enostavno ne zaslužimo. Pa če pustim politiko na strani. Ljudje, McDonalds?! Resno? To je bila vaša največja potreba v času, ko ste lahko doma uživali doma pridelano in skuhano hrano?
Nekaj dni že zdaj naokoli kroži ta informacija. Tisto jutro, ko sem se zbudila in na vsakem drugem storyju videla posnetek kolone na Celovški, sva z Barbaro ravno pili kavo. Zaprepadena se odločim, da ji pokažem, kako neumni so ljudje v razvitem svetu. Pogleda si video. Pojasnim ji, da so ljudje tudi več ur čakali za super zdravo hitro hrano. Obmolkne. Me pogleda. In vpraša: »What is McDonald’s?« Polepšala mi je dan, ko me je vprašala, kaj sploh je McDonald’s. V tistem trenutku sem odložila telefon in se odpravila na vrt okopavat gredico.
