Medtem ko tropski ciklon Harold divja po otočju Vanuatu, kjer so že dva dni brez elektrike, si domačini v sosednjem skvoterskem naselju še vedno postavljajo življenje. Zakaj življenje? Ker so barake, ki jim jih je odplaknil Harold, vse, kar imajo. Nekaj lesenih desk, letvic, ostankov naplavljenega lesa in velike prazne vreče riža … s tem bodo zgradili nove domove.
Od jutra do večera poslušam zabijanje žebljev, sekanje dreves in nadpovprečno kurjenje smeti. Ko se končno vse umiri in se spravim v posteljo, čez cesto prinese tisti stari dobri vonj po žgani plastiki. Peče. Vse. Nos, sluznica. Še dobro, da imam zaprte oči, ko poskušam zaspati. Pokrivam se čez glavo, ventilator iz prve prestavim v tretjo in odprem vrata spalnice. Vsak večer. Navadila sem se, da se spat odpravim okoli dveh ponoči, ko plastika skoraj do konca zgori.
“Samo opisujem stanje, kakršno je.”
“Boli, ko pomisliš, da bodo danes spali na plaži.”
Ne pritožujem se, preden kdorkoli pomisli na kaj takšnega. Samo opisujem stanje, kakršno je. Imam streho nad glavo, posteljo in tekočo vodo. 300 domačinov v sosednjem naselju tega nima. Skupne sanitarije, ki so jih imeli, je odnesel ciklon. Da še enkrat poudarim, ni nas zadel ciklon, samo obšel nas je. In še to novorojeni ciklon, ki je šele začel pridobivati na moči, njegovo središče je bilo oddaljeno vsaj 120 kilometrov od nas. Novorojeni ciklon, oddaljen vsaj 120 kilometrov, nas je obšel in za seboj pustil razdejanje. Nikakor si ne želim predstavljati, kaj se dogaja z ljudmi na otočju Vanuatu, kjer jih je neposredno zadel z močjo kategorije 5!
Težko opišem spokojnost, mirnost, družabnost in povezanost,
ki sem jo zaznala med njimi.
Ustrezne sanitarije? Nimajo jih. Zdaj mi postaja jasno, zakaj se ves čas nekdo v oceanu kopa z oblačili. Prihranek. Tri v enem, najverjetneje. Tuš, stranišče in pralni stroj. Po petkovem burnem dogajanju sem se sprehodila skozi naselje.
“300 domačinov v sosednjem naselju tega nima.”
“Ko se otroci igrajo ob kupih smeti ...”
Težko opišem spokojnost, mirnost, družabnost in povezanost, ki sem jo zaznala med njimi. Ko pregovor vsi za enega, eden za vse dobi pomen. Za trenutek sem se počutila kot neumna zvezdnica, ki se po naravni ujmi za medije sprehodi po opustošeni vasi in se pretvarja, da jim bo pomagala. Do mene pristopi mlad moški: “Za katero organizacijo pa delaš?” Za nobeno, a bom naredila vse, da jim bom pomagala po svojih najboljših močeh. Zakaj sem se sploh odločila, da se sprehodim med hišami?
Takoj po moji objavi na facebooku, mi je pisal prijatelj iz Švice. Slovenec. Težko rečem prijatelj, bolj znanec. Spoznala in videla sva se enkrat. Morda dvakrat. Pisal mi je, da mi želi pomagati. Nakazal mi je denar. In napisal: “Naj ti vsaj malo pomagamo.” “Hvala! Je to zame ali za njih?” sem ga vprašala, ko sem prejela znesek. “Sama presodi. Za kogarkoli presodiš, da ga potrebuje.” Res je, sem ujeta daleč stran od doma, stran od svojih najdražjih in brez službe. A imam streho nad glavo, prijatelje, ki so mi posodili denar in možnost, da jim kmalu to vrnem. Kaj imajo oni? Ničesar. Ker nisem želela na slepo izročiti denarja družini, za katero bi sklepala, da “najbolj” potrebuje denar, sem se sprehodila med njimi, da vidim, kakšna je situacija.
“Boli, ko vidiš, kako stare ženice iz kupov nasedlega lesa iščejo uporabne deske.”
“Ko mladi očka prileti do svojega otroka in mu reče, naj pozira kot maneken.”
Boli. Boli, ko vidiš, kako stare ženice iz kupov nasedlega lesa iščejo uporabne deske. Ko se otroci igrajo ob kupih smeti, in se sploh ne zavedajo, kaj se je zgodilo. Boli, ko pomisliš, da bodo danes spali na plaži. Sliši se sicer sanjsko, pa ni. A vsa ta bolečina mine, ko ti vsak od njih vrne topel nasmeh. Ti pomaha. Ko mladi očka prileti do svojega otroka in mu reče, naj pozira kot maneken in se vsi naokoli od srca nasmejejo. Ko se zaveš, da je v njih življenje. Ogromno življenja. In poleg skromne vdanosti neznatne količine upanja in spontane sreče.
Pobira smeti okoli šole. Od daleč ga opazujem, ker je edini, ki to počne. Ostali zabijajo žeblje, kuhajo riž in klepetajo v senci. Verjetno imajo pavzo. On pa z velikim zanosom polni vrečo. Predsednik skupnosti je. Razkaže mi šolo, v kateri se šola 200 otrok. Iz njihovega in sosednjega naselja. Dve učilnici imajo. Eno uporabljajo kot prostor za sestanke in morebitne dogodke. Imeli so skupno stranišče in tuš, ki so ga ves čas uporabljali tudi drugi, iz okoliških skvoterskih naselij. “Imeli smo tega, tu, na sredini naselja. Zdaj bi rad postavil tri, enega ob levem robu, na sredini in tretjega ob desnem robu, tam pri betonskem zidu, ki nas ločuje od tvoje hiše.” Vem, kam bo šel denar, ki sem ga prejela.
