Ne vem še, kaj točno me življenje želi naučiti, ampak nekaj mu zagotovo uspeva. Postajam kos vsakršni situaciji. Za mano je najtežja noč v mojem življenju.

Vse se je začelo pred 24 urami. Vedela sem, da se nekaj dogaja. Maček Sam in psička Rapati (ne vem od kod, ne vem zakaj, tako ji je pač ime) sta bila ves večer nemirna. Veter je postajal vse močnejši, valovi vse glasnejši. Betonski zid, ob katerega so svojo moč dokazovali vedno višji valovi, je tresel temelje hiše.

Maček Sam je zmedeno in prestrašeno tekal po hiši in iskal svoj prostor. Ni vedel, kam naj se skrije. Ko je začel kopati med dvema deskama za surfanje, mi je bilo jasno, da ve. Ve, da nas časa huda ura. Rapati me je z milim pogledom prosila, če lahko vedri z nama v hiši. Tam, kjer ji je sicer vstop popolnoma prepovedan. Seveda. Niti za trenutek nisem pomislila, da ji ne bi dovolila. Preprogo, na kateri navadno spi pred drsnimi vrati na terasi, sem ji namestila v kotiček, kamor dežne kaplje niso segle.

Ko smo vsi trije našli svoje položaje in sta kosmata prijatelja zaspala, sem se zakopala v delo. Spat, vem, da ob takšnem hrupu ne bom mogla. Zakaj bi se trudila, če sem lahko produktivna. Priznam, težko sem ignorirala mogočne zvoke, ki jih je ustvarjal ocean v duetu z dežjem. In ko se jima je vsake toliko časa pridružilo še bučanje vetra, sem izgubila. Moja pozornost se je iz ekrana preusmerila skozi okno. Izza zelenice, kjer navadno sije moder ocean, se je vsake toliko časa zasvetil kakšen bel odsev visokih valov.

Dež je ponehal. Začelo je rositi. Mirne, tihe kapljice so tolkle po kovinski strehi in poskušale zaigrati v sozvočju z valovi. Ni šlo. Moja koncentracija je izgubila boj z vremenom, ki mi niti slučajno ni domače. Ko sem se po tisoč izgovorov, zakaj ne, nekaj čez drugo ponoči privlekla do postelje, sem upala, da bom spala do jutra. Sanjala, da se bom prebudila v sončen dan.

Po uri spanja me zbudi bučanje valov. Ne vem, kaj točno me je predramilo – pa saj v eni uri nisem niti mogla zajadrat v globok spanec – ali je bil dež, valovi ali veter. Ali zvoki hiše ob vsem tem kaosu. Najprej sem se nekaj minut prepričevala, da je morda bolje, če niti ne pogledam skozi okno. Moja skromna radovednost me je hitro dvignila in preko luže iz strešnega okna pripeljala do okna. Nisem imela časa niti razmišljati, ali bi skočila ven za fotografijo ali dve, ko sem že stala pred hišo v spodnjem perilu. Nekaj minut sem potrebovala, da sem dojela, da situacija niti slučajno ni primerna za vrnitev v posteljo.

Strašni prizori. Prizori, kako bo vse moje skromno imetje skupaj z ostalimi stvarmi iz hiše odplavalo v ocean. Kako bom z nahrbtnikom, ki sem ga v hipu napolnila z najpomembnejšimi stvarmi, zjutraj obstala pred ostanki hiše. Misel, da se bo res zgodilo. Prizori, ki so odzvanjali v moji glavi. Vse to se je v mojih mislih odvrtelo med tem, ko sem iz skritih kotičkov grabila potni list, denarnico, računalnik, zunanji disk, fotoaparat, Go-Pro kamero in nekaj kosov oblačil, ki so viseli na žebljičku ob postelji. Kam zdaj?

Se nadaljuje …