Pusti. Pozabi. Spusti. Pojdi naprej. Težava, s katero se spopadam že kar nekaj let. Prehitro se navežem na vse. Na okolje, ljudi, tudi na stvari. Pa nisem materialistka. Daleč od tega. Potovanje po Avstraliji me bo naučilo tudi tega. Kako se posloviti. Kako živeti za danes, ne za včeraj.

Nikoli nimam težav preživljati časa sama s sabo. Nasprotno. V samoti sem dejansko začela uživati. A še vedno sem socialno bitje, ki potrebuje družbo. Takrat, ko jo imam, poskušam izkoristiti trenutek in spoznati ljudi. Z njimi preživeti kakovosten čas. Spoznati njihov pogled na svet, nase, življenje. Razumeti njihovo mnenje, ker lahko le tako razumem tudi sebe in moje mišljenje. Vse to pa za sabo povleče čustva, navezanost in vse, kar nas lahko naredi nesrečne.

Znova je pred mano odločitev. Ostati in vztrajati ali spakirati in oditi naprej? Že sama misel, da želim nekaj drugega, nekaj več, novo izkušnjo, mi nudi odgovor. Toda kam? Kam naprej? Nekaj denarja mi je uspelo prihraniti, a to bo dovolj morda samo za dva tedna. Potrebujem delo. Zaslužek.
Odraščala sem v veliki družini, kjer sem pogosto prevzemala odgovornost za svoje mlajše brate in sestre. Pa ne zato, ker bi morala, ampak zato, ker sem tako čutila in želela. Ker vem, da jim lahko dam nekaj, kar lahko da samo sestra.

Ta ljubezen do otrok me še ni minila. Morda zato, ker nimam svojih. Morda zato, ker so pred mano izkušnje, ki me bodo izpopolnile.
Na severu in vzhodu Avstralije je ogromno delavskih družin, ki delajo v nočnih izmenah in so zaradi dela enostavno prisiljene, da najamejo varuško. In to predvsem v zelo odročnih industrijskih mestih ali turistično manj razvitih krajih, kjer ti dejansko ne preostane drugega, kot da čas preživljaš z otroki in varčuješ žepnino, ki jo dobiš od družine. Najodročnejšo ponudbo sem dobila v Mt. Isi, kjer bi skrbela za štiri otroke. Vsak drug teden. Vmes bi lahko znova stregla. V kraju, kjer najbolj nadzorujejo onesnaženost zraka. Torej izkopavanje bakra, cinka, svinca, srebra in zlata res onesnažuje okolje.

Bi živela nekaj mesecev v odročnih krajih stran od turističnih destinacij? Kjer svoje mesto najdeta mir in tišina. Tam bi imela čas za samorefleksijo. Zakaj pa ne. Vrstile so se ponudbe iz Port Hedlanda. To je kraj ob obali, kjer bi lahko raziskovala okoliške nacionalne parke. Opazovala želve na plaži in hkrati življenje prebivalcev, ki živijo od dela v težki industriji. Skozi mesto se valijo dolgi tovorni vlaki in ogromne ladje, ki priplujejo v pristanišče, kjer natovarjajo najtežje ladje v Avstraliji. Te med drugim napolnijo z ogromnimi količinami soli, ki jo naberejo v okoliških solinah.