Top

Ko počasi dojemam, da so naravne ujme, tropski cikloni, potresi, cunamiji za Polinezijce nekaj povsem vsakdanjega, iz naliva prileti Timo. Hišnik. »Iskal sem te. Skrbelo me je, da še spiš,« mi reče, ko z njega tečejo dežne kaplje. »Hišo mi je odneslo. Pomagal sem bratrancu rešiti, kar se je rešiti dalo, in pritekel do tebe. Vesel sem, da sem te našel tu.« Ko ga zaprepadena poslušam, dojamem, da je ostal brez vsega. »Izgubil si hišo, če prav razumem, in ti si ok?« »Kaj pa naj. Jutri bom postavil novo.« Njihova vdanost v usodo me vsakič znova preseneti …

Z Barbaro sva čakali, da dež poneha. Med tem, ko sem tehtala odločitve, sestavljala vse informacije, ki sem jih morala imeti, moč vetra, oceana, načrtovan čas, kdaj naj bi bilo najhuje, vmes gledala radarsko sliko in si dopisovala s Davom, sem se odločila, da je čas za odhod domov.

Dobri dve uri sva skupaj s sosedi v baraki čakali, da se stanje umiri. Počasi se je začelo jasniti. Še vedno je deževalo, a dež je počasi pojenjal. Tekli sva po lužah do velikih kovinskih vrat, ki peljejo do parkirišča. Prvi šok. Smeti, debla, palme, deske, vse je ležalo povsod. Tečeva naprej čez manjši hudournik, od koder se navadno vode iz ceste steka v ocean. Reka. Reka smeti. Ker se ji poskušam izogniti, skočim na nanos zemlje in se zataknem za kovinsko žico, ki je v tem jutru jadrala naokoli. Pa so šli moji tekaški čevlji.

Ko se ustaviva pod streho pred hišo,
zagledava razdejanje, ki ga je za seboj pustil Harold.

Ko se ustaviva pod streho pred hišo, zagledava razdejanje, ki ga je za seboj pustil Harold. Odnesel je pol terase, kjer sem tako rada nad oceanom začenjala dan in opazovala sončne zahode. Ko pogledam naokoli, poleg nanosov smeti opazim tudi nanose peska in sledi, ki pričajo o tem, do kod je segala voda. Sodeč po rakcih, ki izgubljeno tavajo naokoli, je voda zalila del pod hišo. Še dobro, da je hiša – najverjetneje z namenom – grajena na kolih in nekoliko dvignjena od tal. Če ne bi bila, bi bila poplavljena.

“Kolibe v prvi vrsti so uničene.”

Na desni manjka ograja med našo zelenico in sosednjim naseljem. Stopim do betonskega zidu, kjer se domačini navadno zadržujejo, ko hodijo prat oblačila, se kopat, ali enostavno na malo ali veliko potrebo. Za zidom pa pravo razdejanje.

Kolibe v prvi vrsti so uničene. Kako da ne, če so dejansko postavljene skoraj da ne v oceanu. Ne bom sodila, ali s tem izzivajo usodo ali ne. A dejstvo je, da vedo, kakšne so lahko posledice.

 

Preberi o tem, kako se je začela moja najtežja noč v življenju in kako sem dojemala celotno dogajanje.

“Kako da ne, če so postavljene skoraj v oceanu.”

“Na desni manjka ograja med našo zelenico in sosednjim naseljem.”

Po neprespani noči se odločim za tuš. Poskrbeti za higieno, ker me nekoliko skrbi, da sem iz kolibe, kjer sem vedrila, odnesla kakšne nezaželene zajedavce. Najprej želim pristaviti vodo za kavo. Ne bo šlo. Ni vode. Ker je voda vezana na vodno črpalko, ta pa na elektriko, lahko pozabim na kakršnokoli pranje. Antibakterijski robčki, obvezna bojna oprema v tretji svetovni vojni za boj proti virusu, bodo končno služili dobremu namenu. Preden padem v posteljo, si lase premažem še z gelom proti ušem.

Tropski cikloni, ki jih, kot se pošalita, varijo na Salomonovih otokih,
navadno potujejo s hitrostjo 8 km/h.

Zbudijo me zvoki kladiv in kapljice potu, ki kapljajo z vratu. Po najkrajših dveh urah se dvignem iz postelje. Vode še vedno ni. Je pa na telefonu neodgovorjen klic in sporočilo. “Ko se zbudiš, sporoči, pridem pote.” Douglas, predsednik uprave lokalne bolnišnice, ki sem ga spoznala na začetku. Pokličem ga in čez 15 minut me pobere. Tuš – uporablja sončne celice, kava in utrujeno čakanje za prevoz nazaj.

Med tem na obisk prideta dva potapljača, s katerima debatiramo sinočnje dogajanje. Ladja, ki je plula s sosednjega otoka proti nam, je izgubila nekaj palubnih potnikov. Koliko, se ugiba. Potniške ladje namreč na črno, brez kart, vozijo potnike, za katere ni prostora v ladji. Ti ostanejo na palubi, in med plovbo, ki bi zaradi vremena morala biti odpovedana, med divjanjem ciklona popadajo v ocean. Menda naj bi sredi oceana bili ravno ob 4. ponoči, ko je bil ciklon najmočnejši. Menda naj bi jih pogrešali 60. A ker so to le ugibanja na podlagi legalnih potnikov, je številka najverjetneje vsaj za polovico prenizka.

“Zbudijo me zvoki kladiv ...”

“Ta pa naj bi že tu, v varilnici, dosegel hitrosti do 37 km/h.”

Nenavaden je bil, pravita. Tropski cikloni, ki jih, kot se pošalita, varijo na Salomonovih otokih, navadno potujejo s hitrostjo 8 km/h. Ta pa naj bi že tu, v varilnici, dosegel hitrosti do 37 km/h. Navadno jih tu ne čutijo, ker so res zelo šibki. Zadnji ciklon je nazadnje tu divjal leta 2014. Tako kot vse ostale so tudi Harolda poslali na jug. Tokrat proti otočjema Vanuatu in Novi Kaledoniji. A če bo ciklon divjal s hitrostjo, kot na začetku, bo hitro izgubil na moči. Vanuatu naj bi dosegel v ponedeljek kot tropski ciklon 3. stopnje. Upajmo, da se iztroši in k njim pridrvi kot šibak fantič.

“Po ciklonu,” tako pravita: “navadno pričakujemo močno deževje, ki pride z njegovim repom.” A kot kaže se je tudi ta rep že razkadil, ker dežja ni od nikoder. Čuden je ta tropski ciklon. Morda ga muči korona.

Preden se stemni skočim še v trgovino po vodo in se vrnem domov. Elektrika je nazaj, voda tudi. Še en vroč tuš, večerja, in postelja. To je vse, kar potrebujem, da si napolnim baterije po najhujši noči v mojem življenju.

Comments:

  • 9 aprila, 2020

    Anja, mogoče bi morala začeti pisati kar kakšno knjigo.

    reply...
    • 12 avgusta, 2020

      Epic

      reply...

Dodaj komentar