Ko počasi dojemam, da so naravne ujme, tropski cikloni, potresi, cunamiji za Polinezijce nekaj povsem vsakdanjega, iz naliva prileti Timo. Hišnik. »Iskal sem te. Skrbelo me je, da še spiš,« mi reče, ko z njega tečejo dežne kaplje. »Hišo mi je odneslo. Pomagal sem bratrancu rešiti, kar se je rešiti dalo, in pritekel do tebe. Vesel sem, da sem te našel tu.« Ko ga zaprepadena poslušam, dojamem, da je ostal brez vsega. »Izgubil si hišo, če prav razumem, in ti si ok?« »Kaj pa naj. Jutri bom postavil novo.« Njihova vdanost v usodo me vsakič znova preseneti …

Z Barbaro sva čakali, da dež poneha. Med tem, ko sem tehtala odločitve, sestavljala vse informacije, ki sem jih morala imeti, moč vetra, oceana, načrtovan čas, kdaj naj bi bilo najhuje, vmes gledala radarsko sliko in si dopisovala s Davom, sem se odločila, da je čas za odhod domov.

Dobri dve uri sva skupaj s sosedi v baraki čakali, da se stanje umiri. Počasi se je začelo jasniti. Še vedno je deževalo, a dež je počasi pojenjal. Tekli sva po lužah do velikih kovinskih vrat, ki peljejo do parkirišča. Prvi šok. Smeti, debla, palme, deske, vse je ležalo povsod. Tečeva naprej čez manjši hudournik, od koder se navadno vode iz ceste steka v ocean. Reka. Reka smeti. Ker se ji poskušam izogniti, skočim na nanos zemlje in se zataknem za kovinsko žico, ki je v tem jutru jadrala naokoli. Pa so šli moji tekaški čevlji.

Ko se ustaviva pod streho pred hišo, zagledava razdejanje, ki ga je za seboj pustil Harold. Odnesel je pol terase, kjer sem tako rada nad oceanom začenjala dan in opazovala sončne zahode. Ko pogledam naokoli, poleg nanosov smeti opazim tudi nanose peska in sledi, ki pričajo o tem, do kod je segala voda. Sodeč po rakcih, ki izgubljeno tavajo naokoli, je voda zalila del pod hišo. Še dobro, da je hiša – najverjetneje z namenom – grajena na kolih in nekoliko dvignjena od tal. Če ne bi bila, bi bila poplavljena.

Na desni manjka ograja med našo zelenico in sosednjim naseljem. Stopim do betonskega zidu, kjer se domačini navadno zadržujejo, ko hodijo prat oblačila, se kopat, ali enostavno na malo ali veliko potrebo. Za zidom pa pravo razdejanje.

Kolibe v prvi vrsti so uničene. Kako da ne, če so dejansko postavljene skoraj da ne v oceanu. Ne bom sodila, ali s tem izzivajo usodo ali ne. A dejstvo je, da vedo, kakšne so lahko posledice.

Preberi o tem, kako se je začela moja najtežja noč v življenju in kako sem dojemala celotno dogajanje.

Med tem na obisk prideta dva potapljača, s katerima debatiramo sinočnje dogajanje. Ladja, ki je plula s sosednjega otoka proti nam, je izgubila nekaj palubnih potnikov. Koliko, se ugiba. Potniške ladje namreč na črno, brez kart, vozijo potnike, za katere ni prostora v ladji. Ti ostanejo na palubi, in med plovbo, ki bi zaradi vremena morala biti odpovedana, med divjanjem ciklona popadajo v ocean. Menda naj bi sredi oceana bili ravno ob 4. ponoči, ko je bil ciklon najmočnejši. Menda naj bi jih pogrešali 60. A ker so to le ugibanja na podlagi legalnih potnikov, je številka najverjetneje vsaj za polovico prenizka.