Pogled na levo. Na visoke zelene tropske rebraste vrhove s sivo kapico. Na desno vsi odtenki morske modre in zelene. Vsake toliko iz vode pokuka temno zelen otoček, da poudari modrino rajskega oceana. Visoke palme. Fluorescentno zelena trava. Tropsko-deževna in rajsko-sončna kombinacija v enem. Filmski prizori, ki dobivajo svojo podobo. Nepredstavljive oblike vulkanskih gora in plaž.
Jurski park. Točno tu so ga snemali. In točno tako se počutim. Ujeta v času in prostoru pristne narave, močnih nočnih nalivov, ko bujno rastje dobi svojo moč, mogočnih vrhov in zgodovine, ki je nekako ostala prisotna v tej dolini. Nasadi papajinih dreves, svež kokos, ogromen ananas, za katerega tudi brez okušanja vem, kako sočen in sladek je. Tropika. Ja, to je zame.
Ranč Kualoa
50 prvih zmenkov
Ranč Kualoa se imenuje park. Ko stopim v temno zeleno dolino, kjer so pred 27 leti tekali dinozavri, se za trenutek preselim v otroštvo. Takrat je Steven Spielberg na tem mestu, kjer se zdaj kot otrok skrivam za deblom, snemal Jurski park. Za nekatere uresničitev sanj, zame zanimivo raziskovanje ozadja snemanja legendarnih filmov iz daljne preteklosti.
Pearl Harbor
Jumanji
Ko gledam naokoli, razmišljam, ali bodo v prihodnosti spet tekale naokoli ogromne živali, ali bomo z neverjetno hitrim globalnim segrevanjem enostavno vsi izginili in se bo vse začelo znova graditi. Kot pravijo, iz majhnega zraste veliko. Kot je iz majhne doline na otoku Oahu nastala svetovno znana hollywoodska dolina, v kateri samo z ogledi znamenitih filmskih lokacij služijo ogromno denarja. Mene je, iskreno, bolj kot filmska zanimala dejanska zgodovina.
Nedostopna destinacija, o kateri si niti sanjati nisem upala.
Danes sem tu.
Kako so Američani enostavno – še lažje kot Angleži aboriginom, Havajcem (uradno prvi naseljenci Havajev so Polinezijci) odvzeli njihovo kraljevino. Približno 500 let so Polinezijci živeli povsem neodvisno. Ko je 1778 James Cook priplul na otočje, se je usoda otočanov začela hitro spreminjati. Najtežje obdobje jih je doletelo leta 1900, ko so jih uradno prevzeli Američani kot svojo pacifiško vojaško ozemlje. Leta 1959 so Havaji uradno postali 50. ameriška država. Nekateri Havaje zato še vedno opisujejo kot neodvisno državo pod ameriško vojaško okupacijo.
Če si preskočil prve misli, ko sem prišla na Havaje, klikni tu.
Zasanjani razgledi
Pogled iz bunkerja
Kamorkoli se ozrem, na katerikoli hrib se povzpnem, se z zaraščenih vrhov kažejo bunkerji. Strateške utrdbe, ki so Američanom iz sicer božanskih razglednih točk pomagale braniti svoje pomembno vojaško ozemlje. Na otočju je 11 vojaških baz, ena še vedno v Pearl Harborju. Na otoku Oahu, kjer raziskujem turkizne kotičke, je tudi največja ameriška pomorska baza. Marsikateri vrh s čudovitimi razgledi je zaprt, saj je v lasti ameriške vojske, in na njih še vedno izvajajo vaje. Tudi strelske. Te odmevajo daleč v višave dostopnih gora za nas, pohodnike.
``Havaji niso sanje.``
``A so postali rajski del mojih popotovanj.``
Ko se vozimo mimo dinozavrovih stopinj, pomislim, da so to trenutki, ki se – najverjetneje – zgodijo enkrat v življenju. In ne ravno mnogim. Havaji so za nas, navadne evropske smrtnike, nekakšne sanje. Zame niti to niso bile. Nedostopna destinacija, o kateri si niti sanjati nisem upala. Danes sem tu. Po čistem naključju. Ki se ne bi zgodilo, če ne bi bila v Avstraliji.
Havaji niso sanje. A so postali rajski del mojih popotovanj. Uvrstim jih lahko med moje najljubše destinacije. Turkizno morje. Tropsko sadje. Odprti, sproščeni in prijazni ljudje. Čeprav Američani. Ki to niso. Dostopni, ustrežljivi in svobodni. Tudi tisti, ki spijo na ulicah. Teh je mnogo. Na Havaje jih iz Amerike – tiste prave, celinske – z enosmerno vozovnico pošiljajo sem. Da lažje preživijo. Na toplem. V raju.
