Polna neverjetnih vtisov s “filmskega ranča” in, kakopak, novih poznanstev se z lokalnim avtobusom vračam v Honolulu. Dežuje, prvič ta teden je začelo deževati že zvečer. Navadno se ulije ponoči.
Ranč Kualoa je čudovit zasebni park, ki ga hollywoodske produkcijske hiše zelo dobro poznajo. Jurski park, Jumanji, 50 prvih poljubov, Pearl Harbor, Skrivnostni otok, Soul Surfer … V vseh filmih so odlomki, ki so jih posneli v tej zeleni mistični dolini. V minuti jo prekrijejo oblaki, čez trenutek jo pisano obarva mavrica, in ko dojameš, zakaj tu tako radi snemajo filme, že posije sonce in poudari markantne zelene odtenke razbrazdanih vulkanskih stožcev.
Zelena mistična hollywoodska dolina
Ranč Kualoa
Ogromno pripomočkov, ki so jih produkcijske hiše po snemanju pustile na scenah, so ohranili in jih zdaj prodajajo turistom. Ne, sprehajanje po ogromnem parku (4000 hektarjev) je prepovedano! Plačaš organizirano vodenje in te naokoli vozijo z vlakcem! Da si določenih scen niti ne moreš ogledati. Onesnaževanje okolja? Who cares! Saj smo v Ameriki. Sicer bi lahko vzela ogled parka s konji. Sicer pa se na ranču še vedno pase 600 glav goveda, 120 konjev in 200 ovac. Gojijo vse vrste tropskega sadja, ostrige, rakce in ribe. Predvsem pa vse to uspešno prodajajo turistom.
… ko dojameš, zakaj tu tako radi snemajo filme,
že posije sonce in poudari markantne zelene odtenke
razbrazdanih vulkanskih stožcev.
No, kljub vsemu zanimiva in poučna izkušnja, ki me, ne ravno velike oboževalke filmov, žene domov, da si vse te filme še enkrat pogledam in se preslikam na Havaje.
Preden nadaljuješ, ne pozabi, da lahko prebereš tudi kaj novega o Pearl Harborju.
“Ogromno pripomočkov, ki so jih produkcijske hiše pustile na scenah, so ohranili.``
50 prvih poljubov
Ko sem ravno pri filmskih scenah, Ameriki in Hollywoodu, še vedno sedim na avtobusu številka 60. Že 30 minut. Policija popisuje priče v prvi vrsti in voznika. Napadel ga je potnik. Verbalno in fizično. Drl se je nanj in mu pljunil v obraz. Ker naprava za denar (ja, vozovnico še vedno lahko plačaš z gotovino na busu, kot pri nas včasih trolo) po njegovem ni delala. Meni je potnik deloval nekoliko … nepriseben, če sem prijazna. Z osebnimi težavami. Živčen in jezen na ves svet. Zloben. Konec koncev, žaljiv. Pa saj smo v Ameriki. Kaj pa je to takega.
“... še vedno sedim na avtobusu številka 60.”
Priznam, policisti so hitro prišli in precej hitro opravili svoje delo. Vse skupaj je trajalo eno uro. Bi prestopila in lovila drugega, pa nimam interneta in še sanja se mi ne, katera avtobusna linija bi me še lahko pripeljala do nastanitve.
