Tiste predstave iz filmov. O Havajih. Ples hula. Božanske plaže. Čudoviti ljudje. Čarobni sončni zahodi. Ja, vse to drži. Na letališču me res niso pričakali napol goli domačini s cvetličnimi venci, a predstava o tem otočju sredi Tihega oceana je bila precej resnična. Toda Havaji niso samo to.
Imajo svoje prve prebivalce. Polinezijce. Tiste, ki so imeli pred leti njive in vrtove tam, kjer zdaj stojijo hoteli. Imeli so čudovite lesene hiške s pogledom na ocean. Lovili so ribe. Z obale. Ali so z dvojnimi kanuji odveslali v turkizne daljave. Imeli so svoj jezik. Svojo kulturo. Svojo tradicijo. Še obstaja. Zdaj bolj za turiste. Havajščina je še živa. Menda se celo vedno več mladih Havajcev odloča za tečaje, da se naučijo svojega jezika, preden postane pozabljen.
Pearl Harbor
Zapuščeno pokopališče
Obiskala sem Pearl Harbor. Tistega iz filma in druge svetovne vojne. Skoraj vse območje, kraj, če želite, je vojaško. Našla sem staro pokopališče, na katerem so bili nazadnje pokopani ljudje okoli leta ’31. Zapuščeno pokopališče. Z japonskimi in španskimi priimki. Sklepam, da gre za Mehičane. Preostalo je pod vojaško zaščito. Dostop omejen. Razen parka, ki stoji ob morskem grobu. Grobu tistih vojakov, ki so jih skupaj z ladjami leta 1941 pokopali Japonci. Tako trupla kot ladje so pustili na dnu. Da počivajo tam, kjer so našli svoj mir. Skupaj. Skupaj so se borili za svojo Ameriko in skupaj zdaj bivajo na morskem dnu. V zalivu Pearl Harbor in ladji Arizona.
Ananas, papaja, pasijonka, makadamija, gvava, mango.
Če mene kdo vpraša, brez težav preživim s tem sadjem.
Američani, ki tako radi počitnikujejo tu – spoznala sem ljudi iz New Yorka, Chicaga, San Francisca, Bostona. Vsi že leta in leta hodijo sem na dopust. Havaji so za Američane kot za nas hrvaška obala. Škoda. Namesto da bi bili Havaji kot za nas slovenska obala. Kdo ve, morda pa še kdaj bo. Honolulu je poln brezdomcev. Sem jih z enosmernimi letalskimi kartami pošiljajo s celinske Amerike. Ker tu lažje preživijo. Namesto otrok in rekreativcev v mestnih parkih tu kampirajo brezdomci. Nekateri so se odločili za pogled na morje in so si iz kartonastih škatel postelje uredili kar ob plaži Waikiki. Tam kraljujejo turisti in deskarji. Začetniki. Kot sem sama. Medtem ko so slavna svetovna tekmovanja na severu otoka Oahu.
Cvet pasijonke
Na robu kraterja Koko
Tja nisem šla. Najem avtomobila se mi je zdel predrag, do tri- ali večurne vožnje z lokalnim avtobusom pa mi ni bilo. Držala sem se severnega, srednjega in vzhodnega dela otoka. Se podala po železniških tirnicah do vrha ene od nekdanjih vojaških strateških razgledišč, na tako imenovano pot Koko, in pod vzpetino našla svojo plažo Lanikai. Z bele peščene obale sem s črnih vulkanskih skal dolgo strmela proti “klobuku Mehičana”. Mexican hat je otoček nasproti plaže. Do njega vodi turkizno moder ocean. V njem svobodno plavajo ogromne želve. In nekaj tropskih ribic.
Na Havajih se na koncu le nisem odločila za potapljanje. Zaradi nepredvidljivih razmer mi niso mogli zagotoviti, da se bomo lahko spustili do razbitin letala Corsair. V nasprotju z večino ladij, ki zdaj služijo kot umetni grebeni za življenjske tropskih ribic, je to letalo dejansko strmoglavilo v ocean in tam ostalo. Pilot je preživel.
Razbrazdane havajske vzpetine
Ples hula na plaži Waikiki
Kar nekaj pohodniških poti sem prehodila po razbrazdanih vzpetinah vulkanskega nastanka. Na kar nekaj robov kraterjev sem stopila. Tropski deževni gozd začuda ne privlači preveč tropskih živali. Po letu čivkanja na tisoče različnih avstralskih ptic sem petje v naravi kar nekoliko pogrešala. Vsake toliko v visoki travi najdeš lepo urejene domove divjih prašičev. Kokoši in petelini so tako rekoč povsod. Česa drugega pa že skorajda ne vidiš. Dve mački v enem tednu. A tu gre bolj kot za živali za rajske plaže, visoke valove in tropsko sadje.
Ananas, papaja, pasijonka, makadamija, gvava, mango. Če mene kdo vpraša, brez težav preživim s tem sadjem. V vseh oblikah. Tudi v obliki slastnega svežega ananasovega sladoleda. Ki je zagotovo bolj pristno lokalen od japonskega mochi sladoleda.
Pogled na zaliv Kaneohe
Japonci so povsod. Lastniki nepremičnin, restavracij, trgovin, podjetij. Njihova kultura se s havajsko meša povsod. Ko sem na plaži opazovala japonske plesalke plesa hula, je bilo dovolj. Ko bom videla – ne na prirejenem turističnem večeru, ampak tako, na prostem – lepe havajske plesalke v tradicionalnih oblačilih, bom verjela, da je havajska pisana, barvita, sladka in nasmejana, z naravo povezana tradicija zares preživela. Zdaj samo verjamem, da je skoraj ni več.
