Potovanja niso samo svoboda. So osvobajanje. Osvobajanje tistega, česar ne potrebujemo. Tistega, kar nas tišči. In tistega, kar nam omogoča razvoj in napredek.

Ko si dalj časa odsoten od bolečine, ki je prisotna v tvojem življenju, od tesnobe, ki ti jo sprožajo določene okoliščine, se šele zaveš, da obstajata. Ne med potovanjem. Ob vrnitvi. Ko se znova prikradeta v tvoj vsakdan, kjer ju ne potrebuješ.

V življenju nosimo s seboj ogromno spominov, bremena, navlake, ki je ne vidimo, zaznamo, čutimo. A ko se je končno zavemo, je prav, da se je znebimo. Ne zaradi tega, ker se je moramo, enostavno zato, ker nas ovira. Vsaka dejavnost je težja, če jo opravljamo z dodatnimi kilogrami na hrbtu. Če gre za trening, je dodatno breme zaželeno, ko pa gre za preprosto bivanje, je odveč.

Pogosto se zgodi, da drvimo skozi dan in čutimo, da nas nekaj duši, mori, nam ne ugaja in zatira našo ustvarjalnost, da jo izrazimo v popolnosti. Zato je pomembno, da se znamo ustaviti. Zadihati. In si vzeti čas zase. Niso samo potovanja tista, ki nas prebudijo. A zagotovo pospešijo uvid v skrite kotičke tistega vsakdana, ki ga od blizu ne opazimo.

Potovanja, kot že neštetokrat rečeno, odpirajo obzorja. Pa naj bodo tista, očem vidna, ali tista, ki nas oblikujejo globoko znotraj nas samih.