Bilo je pred natančno 377 leti. 24. novembra. Podobno kot mene ga je prevzela naravna lepota prvinskosti tega čudovitega otoka.
Tasmanija je otok, na katerem bi živela. Brez obotavljanja. Po mesecu v rdečem vročem puščavskem centru Avstralije sem v Hobartu pristala v mrzli, deževni in vetrovni noči. Svež zrak, za katerega sem že pozabila, da obstaja, me je prebudil po celodnevnem potovanju na ta oddaljeni otok.
``Po nevarnem Alice Springsu je pristna Tasmanija točno to, kar potrebujem ob koncu leta.``
Neznani ljudje, trije vozniki avtobusov in prijazni ljudje, ki so me z večerjo čakali do polnoči zaradi zamude letala, so mi pokazali, da sem nekje, kjer mi bo lepo. Kjer bom srečna, sproščena, zadovoljna in predvsem varna.Po nevarnem Alice Springsu je pristna Tasmanija točno to, kar potrebujem ob koncu leta. Ima nekaj, kar me je prevzelo. Ima naravo in visoke poglede, prekrite z zelenjem. Me spominja na Slovenijo? Zagotovo.
Obala, po kateri se sprehajam, me sicer z minimalnim pridihom, pa vendar, spominja na našo slovensko.
Nič več kot dober dan sem tu, pa sem sproščena in predvsem umirjena. Potešena. Obala, po kateri se sprehajam, me sicer z minimalnim pridihom, pa vendar, spominja na našo slovensko. Za trenutek sem v Mesečevem zalivu, ko sama hodim po kamniti plaži in veter pridno brije čez skale. Čez nekaj minut v Ankaranu, ko hodim po školjkah, ki jih je razburkan ocean nanosil v objem zaliva, pred katerim iz vode štrlijo mogočne ostre skale in tvorijo dva čudovita kamnita otoka. Na njih kraljujejo galebi. Različnih vrst. Podobni kot naši, eni čisto črni, tretji šekasti.
``Za trenutek sem v Mesečevem zalivu ...``
``Čez nekaj minut v Ankaranu ...``
Ko se zavem, da so to prvi predeli Tasmanije, ki so jih odkrili raziskovalci, in prvi trenutki, ko sem se zaljubila v ta otok, v središču Hobarta najdem zapis velikega raziskovalca, biologa, geologa, velikega človeka še z večjim vplivom, Charlesa Darwina. Spoznala sem ga pred leti že na Galapagosu. Morda hodim po njegovih stopinjah?
Pogled na Hobart z gore Wellington
Ko je zagledal Mt. Wellington, goro, ki krasi pogled s kateregakoli dela mesta, je dejal: »… o ti slikovita lepota …« In v pismu sestri in kolegom zapisal, da bi, če bi kdaj moral migrirati, to zagotovo bila Tasmanija.
