Ulica je bila prazna. Precej bolj mirno je bilo kot navadno do zdaj. Pisala sem bratu, ali ima čas, da poklepetava. Navadno se ob večernih urah slišim z domačimi ali prijatelji. Ni imel časa. Prav, bom pa z nekoliko hitrejšim korakom stopila proti domu. Po pločniku ob glavni cesti. Mimo teniških igrišč sem bila. Naslednja ulica desno je moja. Še malo, pa bom na varnem.
Slišala sem jih. Kako so pritekli za mano. Če si slučajno izpustil začetek zgodbe, kako sem preživela večer, preden sem se odpravila domov …
Ne vem, od kod. Obrnila sem se in zagledala tri mulce. Dve najstnici in enega fantka. Ja, ni bil star več kot 12 let. Smrklji sta bili morda 15. Pospravila sem telefon v torbico, zaprla zadrgo in stisnila skupaj magnetni ploščici.
Poslušaj nasvete drugih. Morda ni vedno najpametnejša
in najvarnejša odločitev učiti se na svojih izkušnjah.
»Sister, sister, can you call us a taxi?« Da jim naročim taksi, me je prosila največja. No ja, ni me prosila, rekla je. Ker sem vedela, da je moj telefon tarča, sem našla tisoč in en izgovor (v resnici samo dva), zakaj nimam nobene številke od taksija in zakaj jim ne morem pomagati. Vedela sem, da bodo vztrajali. Obkrožili so me in z mano capljali proti domu. Med seboj so se pogovarjali v aboriginskem jeziku. Ne, to ni dober znak. Uspelo mi je razbrati, zaradi njihovih pogledov proti torbici, da jih jezi, ker torbico zelo skrbno držim.
Sončni zahod v Alice Springsu
Mount Gillen
»Kako lepe lase imaš!« Ja, vem, zelo priročno dolge in spuščene imam, da jih lahko super enostavno zagrabiš in me zlasaš. Nista minili dve minuti, ko so se moja predvidevanja uresničila. Ne vem, kako, kdaj, zakaj … Morda so se v meni prebudile tiste izkušnje iz osnovnošolskih časov, ko sem se med odmori pridno prepirala in tepla s sošolci – se opravičujem za nazaj, bila sem mlada.
Prijela sem svoje lase nad njeno roko, jih iztrgala iz njenega primeža, medtem uporabila nevemkakoseimenuje kick iz body combata, nekaj zabrusila mulariji in tekla kot na Kladivarju, ko sem se borila za prvo mesto v teku na 60 metrov. Japonke sem sezula v sekundi, ko sem zašprintala, do sape sem prišla šele, ko sem stopila v hišo. Prijatelj Riley, pri katerem sem bivala, je med mojim dolgim pomirjujočim tušem odšel iskat japonke in mi jih s prestrašenim pogledom vrnil. Prestrašenim? Ja, bila sem tako jezna, razjarjena, iz sebe, da še sama nisem vedela, kako naj se sama do sebe vedem. Kaj šele on, ubogi revež. Objela sem ga, se mu zahvalila, a v meni je še vedno vrela mešanica jeze in usmiljenja. Pa saj niso sami krivi, da se tako vedejo.
Pogled z Mount Gillen na hribovje West MacDonalld Ranges
Naslednje jutro, po dveh urah spanja – nikakor se mi namreč ni uspelo pomiriti, smo šli v skalo. O tem pišem tu. Ko sem se zaspana, utrujena, lačna in prepotena vrnila domov, sem šla na kraj zločina iskat uhane. Očala. Ko sem jih zagledala v pesku, kjer je bil po vsej verjetnosti tudi kakšen košček mojega DNK, sem se šele začela zavedati, kakšno srečo sem imela. Če odmislim veliko luknjo na moji lobanji, kjer so leta pridno rasli lasje, sem jih odnesla brez poškodb, brez škode in z velikim naukom. Poslušaj nasvete drugih. Morda ni vedno najpametnejša – najvarnejša – odločitev učiti se na svojih izkušnjah. Tokrat sem imela srečo. Upam, da jo bom imela tudi naslednjič.
