Vedno več je prijateljev, znancev, ljudi, ki se k meni vračajo z zahvalo. Zahvalo za nasvet, opogumljanje, motivacijo, podporo ali samo za enostaven biti, ko so to potrebovali. Vedno več prijateljev vidim, da se počutijo bolje v svoji koži, potem ko so sledili mojim nasvetom. Pa čeprav so se jim na začetku nasmihali ali niso verjeli, da so tega sposobni.
Komu pravzaprav želim biti vzor? Ali je to sploh prava beseda? Ni. Rada bi bila prisotna tam, kjer moram biti, ko to kdorkoli potrebuje. Ne gre za razdajanje, ampak oporo, ki jo potrebuje vsak. Oporo biti slišan. Biti upoštevan. Biti sprejet. Takrat bo oseba poslušala tvoje besede in jim verjela. Ni ji jih treba upoštevati še isti trenutek. Vsak potrebuje čas. In tisti pravi trenutek, ko misel o nasvetu dozori in končno pride do izraza. Morda nasvet, ki ga prejmete danes, nima smisla. Samo slišati ga morate in na plan privleči takrat, ko ga boste potrebovali.
Vsaka misel, nasvet, nauk ali enostavno beseda bodo našli svoje mesto ob pravem trenutku. Kot se vsak trenutek zgodi z namenom.
Znova. Na istem mestu. Ob drugačni priložnosti.
Tu sem, ker moram biti.
Sedim na skali ob Nelsonovih slapovih. Tu sem bila pred natančno enim mesecem. Na začetku svojega popotovanja po Tasmaniji. Ker sem jih enostavno želela videti. Po vsem dnevu vožnje po dežju se ustavim na parkirišču. Ko sem zapustila avto, je škropilo. Ko sem prišla na pot, ki vodi do slapov, se je znova ulilo. Stekla sem do avta in se s prijateljico iz Belgije odpravila dalje. Danes sem tu. Znova. Na istem mestu. Ob drugačni priložnosti. Tu sem, ker moram biti.
“Komu biti vzor? Najprej samemu sebi.”
“Da vdihnem in se zahvalim, da lahko vsakič znova izdihnem.”
Sedim na skali, lovim prijetne sončne žarke in čakam na prijatelja, ki s fotoaparatom skače po reki in trenutke zapisuje v sliki. Na nebu ni ničesar drugega kot nežna modrina in veliko okroglo sonce. Tu sem, ker enostavno moram biti. Ker je trenutek pravi, uživam dano možnost, da globoko vdihnem, izdihnem in se zamislim. Nad vsem, kar mi življenje prinaša. Da vdihnem in se zahvalim, da lahko vsakič znova izdihnem. In zaužijem prav vsak trenutek. Hvala.
Komu torej biti vzor? Najprej samemu sebi. Šele ko imaš sebe rad toliko, da si zadovoljen s tem, kar si in kar postajaš, lahko to deliš z drugimi in jim lajšaš poti do vrha gore, ki je sami ne bi ali bi jo težje osvojili.
